Simona Rebolj

« | | »

Politična komedija z bednim smislom za humor

28.01.2020

Marjan Šarec je uprizoril najbolj beden “stand up” nastop v svoji provincialno slovenski komedijantski karieri. Trdi, da je za razpad vlade kriva predvsem Levica. Ker ni ubogala. Ker ni služila njegovim težavam s preštevanjem glasovalne baze v parlamentu. Šarcu sicer priznavam predvsem profesionalnost v funkciji imitatorja, ampak njegov poskus imitacije profesionalnega politika je pa prava amaterska polomijada. Sklenitev sporazuma o koalicijskem partnerstvu z Levico je bil jasen kot najbolj sončen dan. Levica ima za razliko od Šarčeve kvazisredinske prehodne stranke LMŠ program in posledične zaveze svoji ciljni bazi volivcev. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja z uvedbo progresivne lestvice plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje je bila od zadnje predvolilne kampanje dalje ena izmed dveh ključnih zaobljub Levice volivcem. Zaveza, ki je po logiki stvari ne morejo minirat po pihanju smeri vetra in se prilagajat Šarčevi namišljeni vladi, ko se prilagaja pravi Vladi, ki očitno pripada lobijem, tudi in predvsem zdravstvenim in eksplicitno zavarovalniškim lobijem. Šarec je ob formiranju koalicije žongliral z odločanjem, ali bi vstopil v pakt z NSi ali Levico. Odločili so se za Levico. Z razlogom! Kaj torej zdaj ni jasno Šarcu? Iz vlade sta pobegnila in Šarca s to potezo prisilila k odstopu predvsem njegova ključna ministra – finančni minister in minister za zdravje. Prvi je je brezkompromisno odstopil, drugi je z grožnjo o odstopu “diplomatsko” izvajal pritisk. Menim, da je Šarcu jasno vse, a se je odločil, da bo raje k zadnjim nastopom v medijih pred pobegom iz parlamenta na pomoč poklical Serpentinška in nas zabaval s temu primerno bednim domačijskim humorjem.

Vlada, ki za moje pojme že do zdaj v ustreznem pomenu besede sploh obstajala ni, se je predvidljivo razbežala zaradi nesposobnosti uveljavitve zdravstvene reforme, kar seveda ne pomeni, da so se kakršne koli druge nujno potrebne reforme v Sloveniji izvajale zadovoljivo progresivno. Ne, niso se. Nobene. Zdravstvena reforma je samo najbolj kočljiva, ker že vnaprej vemo, da ni izvedljiva, dokler ne bi naše države odrešil tegob kakšen neodvisen Zunanji preiskovalni urad. Ne NPU, ampak “ZPU”. Kdor še ni dojel, da Slovenija že več proslulih mandatov sploh ne more vzpostavit nikakršne vlade, ker nam vladajo lobiji, ki jih težko imenujemo zgolj lobiji, saj vse skupaj preveč spominja na vplivno mafijsko delovanje, z glavo ne živi v Sloveniji. Kapitalski lobiji, ki imajo popoln monopol na politiko države, pri čemer se ob posameznih bizarnih sodnih primerih začnejo vrstit celo utemeljeni sumi močnega vpliva na sodstvo, se v vsaki normalno pravno delujoči državi imenujejo s temu primernim imenom – Mafija. Ne glede na to, kdo takšen nezaslišan izraz izreče. Ali nam je všeč, če ga izreče Erik Brecelj ali če ga izreče predvsem levičarjem skrajno antipatičen Žan Mahnič zgolj zavoljo samopromocijskega poskusa ugajanja jeznim volivcem.

Usoda stranke LMŠ ni nič bolj problematična v obstoju od usode stranke SMC ali male SAB. Gre za samooklicane sredinske stranke, ki se predstavljajo kot sredinske predvsem zato, ker nimajo jasnega in zavezujočega programa in ker imajo v svojih vrstah gnečo članov in poslancev, ki se pri določenih vprašanjih izkažejo za levičarje, pri drugih za desničarje in pri tretjih trmasto sledijo bogsigavedi kakšnim prepričanjem. Gre tudi za stranke, ki so nastale na horuk zaradi brezmejne politične izpraznjenosti, zastarelosti in disfunkcionalnosti vladanja že prejšnjih starih strank. Najbolj smešen primer je na primer stranka SAB, ki se je profilirala zgolj kot konkurenčna upokojenska stranka že obstoječi upokojenski stranki. Pač takrat je izkoristila splošno nezadovoljstvo z DeSUS – om in že imamo malo stranko, ki prestopi prag parlamenta. O vseh ostalih pomembnih stališčih stranke ne vemo nič, pa tudi če vemo, ne šteje nič, ker zaveze volivcem niso razvidne. Tako slabo nam gre. Ne vem, zakaj se ne ustanovi še stranka mladih ali pa kar stranka prekarcev s stanovanjskim problemom, da bomo povsem konkretni. Ah, nikar, nič hudega, če ne obstaja! Saj tudi dve stranki upokojencev prav nič ne pripomoreta k dejanski izboljšavi kritičnega stanja v vrstah najbolj deprivilegiranih upokojenih starostnikov brez osnovne socialne varnosti in oskrbe. Čemu bi si mladi ustvarjali iluzije o pomenu vstopanja v parlament, ki nikoli učinkovite koalicije in vlade sploh nima, ima pa veliko posameznikov, ki se trudijo na poslanskih mestih in ob koritu predvsem poskrbet za lastno eksistenčno blagostanje in prihodnost. Od sredinskih strank nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Sredinske stranke so sredinske zato, da bi si lahko privoščile več manevrskega prostora za manipulacije in sprenevedanja pri vlečenju potez na podlagi aktualnih osebnih ali strankarskih kratkoročnih koristi. Sredinske stranke so sredinske zato, da lahko po potrebi tudi kadar koli pobegnejo z odra in si obetajo, da jih bodo volivci poslali nazaj na oder in se bodo vsaj obdržali znotraj kastinga. Ker volivcem niso nič takšnega zagotovili, da bi jih lahko kdor koli vlekel za jezik. Nič takšnega ne obetajo, zaradi česar si na primer šaljivec Šarec ne bi mogel privoščit bednega humorja in s prstom kazat na Levico, ker ga ni ubogala.

Samo trinajst poslancev ima stranka LMŠ, nas je zgroženo obvestil Marjan Šarec. Khmm … Ja, vemo, gospod Serpentinšek. To vemo že od prvih uradnih rezultatov po zadnjih volitvah.

S tako malo poslancev in izdajalskimi koalicijskimi partnerji ni mogoče učinkovito vladat, je še potožil Marjan Šarec. Khm … No, ja, gospod Serpentinšek, a to je vse, kar ste uspeli ugotovit do zdaj?! Resno? Ste prepričani?

Kaj si lahko obetamo od rezultatov na zelo verjetnih prihodnjih predčasnih volitvah? Čisto nič dobrega. Od kod neki pa? Malo se bodo premešale iste zlizane, scefrane in neuporabne karte. Napeto pričakujemo, ali se bo pojavil kakšen nov obraz na sceni, ki bo uprizarjal še bolj slovenskemu življu simpatično čvekanje v prazno. Lepo vas prosim! Politike že vrsto let sploh nima smisla komentirat, ker se ne dogaja nič omembe vrednega! Vse so samo prehodne novičke in drobni popravki zastarelih pokvarjenih mehanizmov za vzdrževanje status quo pozicije. Naše Vlade izven parlamenta, ki vladajo po vseh temeljnih sestavnih področjih družbe, so absolutno premočne. Da se že leta ne dogaja nič in država samo vedno bolj stagnira v vseh sferah družbe, pa na žalost sploh ni najslabša možna novica za to moralno, intelektualno in eksistencialno osiromašeno ljudstvo. Zelo predvidljivo nas namreč ubežniki, ki so jo ucvrli z odra sredi predstave in si obetajo, da bodo dobili ponovno priložnost za ustvarjanje nove stare bedne predstave, ker druge možnosti pač ne bo, opozarjajo na pomembnost močne vlade. Na pomembnost močne koalicije. Torej koalicije s čim manj manjših strank. Torej čim bolj ideološko in “diplomatsko” kompatibilne koalicije. Torej koalicije, ki jo bo vodila čim večja in zgodovinsko dobro uigrana stranka s pomočjo zelo prilagodljivih in servilnih “sredinskih” strank. Psihološki manever se zdi nekako matematično logičen in predvsem predvidljivo učinkovito deluje na naš prestrašen, hlapčevski in nesamozavesten narod, ki še ni uspel iz svoje podzavesti pregnat hrepenenja po močni očetovski figuri, ki kaže pot na stranišče in kamor koli se mu pač zljubi. Tisti gospodar, ki nas vzame pod okrilje in mi naivno upamo, da nas ne bo zlorabil, uporabil in odvrgel, ampak z nami ravnal spoštljivo in dobronamerno. Politična scena s povprečnimi birokratskimi upravljavci brez osebnosti in vizije nam že več kot deset let povzroča zmedo in stiske, saj nam zgolj nastavljajo ogledalo družbenega povprečja. Posledica zmede in strahu pa s takšno lahkoto spodbuja hrepenenje po moči, ki se praviloma prevesi v diktaturo! In naš narod je na žalost nagnjen k mentaliteti, ki vodi v formiranje diktature, kakršno na primer danes že živijo na Madžarskem, na Poljskem ali v Rusiji. Lahko se s časom seveda izrodi tudi v hujšo obliko. In to, spoštovani bralci in bralke, je najslabša možna novica za prihodnost naše družbe.

Dokler nam bo uspelo v parlamentarnem in vladnem teatru vzdrževat vsaj ustvarjalno, intelektualno in operativno nesposobne režiserje in igralce, ohranjamo vsaj najbolj drobno možnost, da se izven nacionalnega špas teatra oblikujejo močne alternativne iniciative. Aktualno aktivne in prihajajoče generacije bodo morda v skrajnem obupu uspevale ustvarit resnično nove in kakovostne predstave, ki bodo nagovarjale, mobilizirale in širile tudi najbolj osveščen, socialen in razumen del razpoložljivega občinstva, ki mu še ni uspelo pobegnit v tujino s trebuhom za kruhom. Če bomo dobili močno vlado na aktualne temelje v državi, ki je okužena s kulturnim deficitom, vzponom primitivizma, klientelizma in korupcije, se bomo pa zagotovo premikali hitreje, ampak zelo gotovo se bomo hitreje premikali tako globoko v rit, da iz te analne globine danes živeče generacije ne bodo našle poti na svetlo.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 28.01.2020 ob 15:55 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Politična komedija z bednim smislom za humor”
  1. Peter - 10.03.2020 ob 11:30

    Simona Rebolj

    Ko sem prebral oba vaša zapisa, poleg Politične komedije z bednim smislom za humor, še Politično zlorabljeni državljani, upam, da je to poziv kritične mase k razumu in si zato srčno želim, da bi se to zgodilo čim prej – najkasneje čez 2 leti, ker je 30 let suženjstva pod mafijo za vsakega razmišljajočega človeka že skrajni čas.

    Hvala ker delite razum z nami! Peter Selan; 10. 3. 2020

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !