Simona Rebolj

« | | »

Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki

13.02.2020

Obstajajo področja delovanja v življenju vsake skupnosti, ki izvirajo iz dovolj prvinskih in tradicionalno vzdržljivih vzgibov, da učinkovito dregnejo v čustven odziv slehernika, ki ima zagotovo vsaj svoje globoko vkoreninjeno mnenje o zadevi, če že ne neprebojnega stališča. Precej utemeljeno izpade varno prepričanje, da se v ospredje zagotovo ne bo prebila konstruktivna in resnicoljubna razprava o »problemu«. Politično motivirana petarda zlahka služi namenu preusmerjanja pozornosti z mnogo bolj perečih težav slovenskega naroda in jih tudi zelo hinavsko zamaskira v navidezne rešitve, pa naj nas ohranjanje staus quo pozicije spet stane, kolikor hoče. »Dokapitalizacijam« obstoječega disfunkcionalnega sistema, prioritet in mentalitete ni konca.

Kdo smo mi in kdo so drugi?

Predlog o polletnem služenju vojaškega roka, ki šteje tudi v pokojninsko dobo in predvideva žepnino, sovpada s prakso nekaterih evropskih držav. Za okviren vzor so si predlagatelji omislili Avstrijo, enoletno služenje civilne vojaške obveznosti pa je sumljivo dolga doba tudi v primerjavi z »vzorom«. Civilno služenje vojaškega roka brez dvoma omogoči novo maso poceni domače delovne sile v državi, ki se že itak ne more ponašat z niti približnim avstrijskim povprečnim ali najnižjim dohodkom, ki bi omogočal vsaj dostojno preživetje, kaj šele dostojno življenje glede na domnevno stopnjo civiliziranosti. Neustrezne primerjave s Švico zaradi opuščanja pozornosti na kontekste in razlike v pomembnih podrobnostih so se pač že davno izčrpale. To pa še ne pomeni, da volja do zavajanja upada. Zato smo bili preko medijev s strani predlagateljev spet deležni enoumnih primerjav. Za javnost, ki se jim zdi Švedska zgleda vredna država, je priletel v eter opomnik, da je prav tako leta 2017 ponovno uvedla naborniški sistem, a brez poudarka, da Švedska ni članica zveze Nato in da letno rekrutira le nekaj tisoč mladih s prednostnim motivacijskim kriterijem, da si vstopa v vojsko želijo. Pomemben podatek je tudi, da Švedska pri tem nikakor ne ločuje med spoloma. Podobno, le po drugačnem sistemu, sprejmeta omejeno število obveznih kandidatov Norveška in Danska, ki sicer sta tudi članici zveze Nato. Danska sprejme kandidate na razgovor za služenje vojaškega roka celo s pomočjo žrebanja, med izžrebanimi pa izbere v ožji izbor najbolj zainteresirane in primerne kandidate. Švica in Avstrija imata najbolj splošen naborniški sistem, a nista članici zveze Nato. Najbolj suverena in drzno duhovita ustanovna članica zveze Nato je zagotovo Islandija, ki je svoje članstvo pogojevala z zahtevo, da lastne vojske sploh nima. Stroška z militantnimi silami si privošči toliko, kolikor jih nujno potrebuje. Vzdržuje le obalno stražo. Tudi Slovenci bi morda potrebovali predvsem obalno stražo, če bomo tako spretni v diplomatskih odnosih s Hrvaško še naprej. Islandci ne podlegajo iluzijam, da bi lahko s tako maloštevilnimi državljani kaj dosti pripomogli k lastni obrambi, če bi bilo treba. Še bolj pomembno pa je, da si očitno ne ustvarjajo iluzij, da bi služenje vojaškega roka pomenilo za narod, še posebej za moške, pomemben duhovni in značajski kapital, celo pomemben kapital človeških vrednot, med katerimi naj bi še posebej ključno vlogo odigralo spodbujanje domoljubnih emocij! Takšne evolucijsko retardirane modrosti se na žalost še vedno preigravajo v Sloveniji. Razumnih analiz situacije in vizije, ki bi ustrezali slovenskim razmeram in smernicam za prihodnost, pa ni na vidiku.

Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj prostim malim trgom in kulturnim kapitalom, ki ne presega nujno narodne noše in domoljubnih napevov. Migracijska kriza dviguje pritisk in spodbuja na okope. »Sredinske« stranke se skrivajo za nejasno definiranim profilom in mutijo s stališči po trenutni potrebi. Na jasno definiranem levem političnem polu se izražajo močne pacifistične težnje s pozivi k izstopu iz zveze Nato, kar bi posledično pomenilo tudi finančno razbremenitev države. Vojsko bi ohranili v profesionalizirani obliki za obrambne namene in pomoč na kriznih žariščih zavoljo naravnih nesreč in podobnega. Po pregledu sistemov v državah, ki niso članice zveze Nata in tudi vojske sploh nimajo, je vendarle razvidno, da obstajajo pač zavezništva z drugimi državami z močno vojsko. Nad Grenlandijo po logiki stvari drži roko Danska, Andora ima sklenjen pakt s Španijo in Francijo, Lihtenštajn z Avstrijo in Švico in tako dalje. Daleč smo še od omembe vrednega zgleda v državi z mirovnim idealom brez oboroženega varstva, ki bi nas oddaljeval od najbolj prvinske, primitivne in nasilne komunikacije prosto po animalnem zakonu narave plena in plenilca. Glede na okoliščine torej vseeno ni vseeno, kako presojamo o geopolitičnem, ekonomskem in mentalitetnem stanju lastne države in na kakšen način organiziramo tudi obrambne sile.

Zakaj smo na referendumu izglasovali priključitev zvezi NATO

Ko smo Slovenci leta 2003 pod vlado z Antonom Ropom na čelu in tudi s podporo stranke SDS, ki danes ponovno predlaga uvedbo naborniškega sistema, ukinili naborniško vojsko in z velikimi fanfaram oznanili ustanovitev profesionalne Slovenske vojske, je bil referendum za vstop v zvezo Nato že zaključen, s tem pa tudi predhodna kampanja, ki je ljudstvo nagovarjala predvsem s propagandnim motivom v ukinitvi splošne naborniške vojske. Članstvo v Natu naj bi omogočilo Sloveniji varnost, samostojno in neobvezno odločanje o pošiljanju naših vojakov na vojne misije po svetu in ugledno vzdrževanje profesionalne vojske. Odločanje med naborništvom ali članstvom v zvezi Nato je v skladu s povsem ustrezno logiko predstavljalo najpomembnejši faktor odločitve ljudstva na referendumu. Mi, obubožani čudaški genialci, pa naj bi zdaj veliko investirali v najbolj splošen naborniški sistem in poleg tega še financirali Nato, čeprav je naša maloštevilna profesionalna vojska ostala razorožena, razcapana in bosa, medtem ko osiromašene vojake pošiljamo predvsem na misije v interesu ZDA.

Demoralizirani, izropani in domoljubni

V Sloveniji se iz leta v leto kopiči upravičeno nezadovoljstvo z vodenjem in upravljanjem države, ki naj bi v imenu davkoplačevalcev in v prid državljanov skrbela za socialno varnost ter enakopravno ohranjanje in rast kakovosti bivanja. Takšnega »ideala« sprijaznjeno sploh ne pričakujemo več. Skoraj ni več področja v državi, ki bi lahko predstavljalo zgled zadovoljujočega delovanja brez očitne neprofesionalnosti, korupcije ali klientelizma. Temu primerno visoka so domoljubna čustva.

Očiten manko prodora potenciala in ustvarjalnosti politikanti in njihovi naivni podporniki odpravljajo s floskulami o nesposobnosti, pomanjkanju »pravih« vrednot in značajskih neustreznostih sistemsko deprivilegiranih. Pavšalno udrihanje čez domnevno nesposobno in pomehkuženo mladino spada v isti hinavski koš verbalnih manipulacij. Kot da so bili nekdanji kleni dedci v povsem drugačnih razmerah od današnjih, ki so poleg patriarhalne vzgoje odslužili še leta vojaškega roka, če že niso izkusili konkretnih učinkov vojne, blazno sposobni za vse, kar je pomembno za realen razvoj človeka na vseh pomembnih ravneh. Malo morgen! Premnoge izjemno ustvarjalne in razumne moške z razvito empatijo je vojska psihično ranila ali potolkla namesto »okrepila«. Vojska niso taborniki, niti ni le šport. Ravno testosteronsko prenapihnjeni, intelektualno podhranjeni, narcistični, sebični in pogoltni prvaki svoje generacije so nam tlakovali prihodnost, ki jo danes živimo. In to počnejo še zdaj s promocijo neumnosti, da nam primanjkujejo le plesnive patriarhalne fantazme, več ekstremnega športa, spoštovanja agresivne »avtoritete« in sposobnosti vihtenja orožja. Mentaliteta državljanov stagnira sorazmerno z marginalizacijo kulture, znanosti, intelektualnega kapitala in temu primernega razbohotenja kiča, šunda in populizma. Na vsakem koraku imamo občutek, da mnogo več plačamo v vseh ozirih, kot od države prejmemo spoštovanja, socialne varnosti, priložnosti za samouresničitev in prispevanja k skupnosti z najboljšim, kar posameznik zmore in zna. Prekmalu smo začeli z bolj ali manj legaliziranim ropanjem države, ki ga najbolje po mojem mnenju demonstrira radikalen proces denacionalizacije nepremičnin. Nobeno presenečenje ni, da tudi vojska Republike Slovenije zelo neprofesionalno propada. Od profesionalnosti je v skladu s splošno politično poslovno prakso na slovenski način ostala le najbolj odmevna kriminalna resničnostna zgodba pod naslovom »Afera Patria«, z vsemi v meglo ovitimi korpucijskimi elementi, kar si jih lahko omisli dober pisatelj kriminalk z bujno domišljijo, a predvidljivo brez jasnega epiloga. Predlagana rešitev? Vrnimo se na evolucijski začetek ustanavljanja samostojne države in najprej pomislimo na vojsko. Le s to razliko, da tokrat brez motivacije, upanja in vere v prihodnost, a prekipevajoči od mističnega domoljubja.

Moški pravljičarijo, ženske pa sanjarijo

Nekatere matere baje sanjarijo o nekih pravih moških, kakršni naj bi nekoč v pravljični zgodovini živeli in danes že skoraj izumrli. Pritožujejo se čez lastne sinove, ker baje ne premorejo pričakovanih veščin in discipline za to prekleto naporno življenje. Mislim, da bi morale resno razmisit o svoji sposobnosti komunikacije, starševanja, nivoju osebnosti in odnosu s partnerjem, v kolikor je sploh prisoten. Pa ne le fizično prisoten. Namesto da pridno glasujejo po raznih anketah za uvedbo naborniške vojske, naj se raje za začetek zamislijo, kaj za žensko sploh pomeni vojna. Namesto lagodnega sanjarjenja o močnih in spretnih mačo moških, ki s puško varujejo ženske in otroke pred podivjanimi plenilci, bi priporočala soočenje s precej bolj realnim scenarijem. Heroji s puško na rami odidejo na fronto branit državni teritorij z domoljubnimi parolami med zobmi. Povežejo se med seboj, ženske pa ostanejo doma. Same! Varujejo sebe in otroke. Okupatorji, in nemalokrat tudi domači vojaki, prihajajo testosteronsko nabildani na kosila ali večerje, za posladek si včasih privoščijo še malo psihopatske zabave v psihopatskih okoliščinah. Serijsko posiljevanje žensk v vsaki vojni je najbolj zanikana, zamolčana in nepriljubljena tematika med klenimi pravimi dedci, ki se radi hvalijo z mačoidnimi »vrednotami«. Ženske, ki po vojni preživijo napade in bombardiranja, z molkom varujejo svoje može in očete pred resnico o svojih psihofizičnih poškodbah v vojni. Varujejo pogumne moške pred prav nič pogumnim razburjenjem zaradi osramočenosti. Oskrunili so mojo nevesto. Nevesta je osramočena, jaz osramočen, družina osramočena. To so te prastare »moške igre«. Hinavsko in naivno se vedno znova sprašujemo, od kod neki so se vzeli ti primitivni suroveži, ki posiljujejo?! Večina moških umika pogled in si zatiska ušesa, kot da nima nič s tem domnevno ekscesnim pojavom, ki je celo v stanju miru preveč pogost, da bi bila oznaka o ekscesnosti primerna. Pogumni moški se bolj malo ukvarjajo z izločanjem gnilih jabolk v svoji vrsti. Še posebej nervozni postanejo tisti čustveno zavrti moški, ki se sicer v skladu z mitom o pravih dedcih radi hvalijo s svojim dojemanjem seksualnosti kot nečesa predvsem fizičnega, nepovezanega z njihovo osebnostjo in »čustvi«. Penis kot orodje za površinski užitek in oplojevanje. Do penisa kot orožja je le korak v ustrezno testosteronsko razdivjani okoliščini. To so ti kleni in trdoživi moški, vedno pripravljeni na lov in vojno, ki skozi stare shizofrene patriarhalne vzorce ne razvijejo empatije, razuma in celovite osebnosti v povezavi s telesom. So funkcionalni možje in očetje, dokler jim ženske zavoljo ohranjanja privzgojenih iluzij dopuščajo in odpuščajo blefiranje.

Možno služenje vojaškega roka tukaj in danes zagotovo ne bi delovalo tako radikalno in surovo, kot je delovalo v nekdanji JLA. Zaradi kritičnih finančnih in prostorskih razmer ter premalo usposobljenega kadra se bo naborništvo v Sloveniji malo verjetno realiziralo. Bi pa v teoretičnem primeru predvsem mladim dekletom svetovala, da zahtevajo tudi zase obvezno služenje vojaškega roka. Prostovoljnost dopušča vtis, da ženskam sposobnost obrambe ni tako potrebna, čeprav nam je v resnici potrebna še bolj. Služenje vojaškega roka naj izkoristijo predvsem za obvladovanje uporabe orožja in drugih nasilnih spretnosti, čemur je vojaško urjenje tudi prvenstveno namenjeno. Za primer izbruha vojne naj zahtevajo pravico do posedovanja orožja, čeprav zavoljo skrbi za otroke ne bodo korakale v »hosto« kot mnoge partizanke nekoč. Zahtevajo naj taktično urjenje za učinkovito organizirano povezovanje in sodelovanje v močnih skupinah. Preventivno naj se zaščitijo bolje od osamljenega opletanja z metlo v roki.

Objavljeno: Portal Plus, dne: 26. 1. 2020

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 13.02.2020 ob 17:36 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki”
  1. stricmarc - 13.02.2020 ob 20:22

    Ukinitev naborništva so predlagale stranke SDS, Nova Slovenija in Stranka mladih. Desnica bolj zato, da je s profesionalizacijo lažje izgnala duh JLA iz vrst vojske in lažje zagotavljala material za intervencije v okviru Nata v tujini. In sedaj,ko je čistka opravljena, želijo oživeti naborniški sistem.
    No, dril in poneumljanje V JLA vsaj v mojem času ni primerljiv z ameriško vojsko danes.
    Sam se zavzemam za naborništvo predvsem zaradi seznanitve širšega kroga prebivalcev z orožjem in vojaško veščino. V srednjem veku je namreč grupa vitezov opravila z vojskovanja neukimi kmeti z levo roko.Tako pa je vojaška veščina le v rokah elit z vojaškimi in policijskimi najemiki in političnih strank v obliki raznih strelskih klubov, strankarskih vard , varnostnikov itd.

  2. Simona Rebolj - 17.02.2020 ob 13:55
    Simona Rebolj

    @stricmarc:

    Kot sem zapisala ob koncu besedila, seznanjenje in rokovanje z orožjem tudi je ključna poanta vojske. Vse ostale interpretacije, ki se pojavljajo v javnosti, so pesek v oči. Seveda se je pa treba zavedat, da je danes tudi raba orožja tehnološko tako posodobljena, da uporaba orožja daleč presega puške in tanke. Danes lahko uspešno zradirajo vasi na daljavo. Tudi droni niso nastali za zabavo ali s plemenitimi vizijami:):)

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !