Simona Rebolj

« | | »

Žvižganje, nakladanje in molk

27.04.2020

Imamo predsednika vlade, ki po izbruhu utemeljenih sumov o koruptivnem delovanju vlade, posledični napovedi interpelacije ministra za gospodarstvo in zelo verjetno tudi vlade, ne nameni državljanom nobenega nagovora, niti besede. Kot da se nas to nič ne tiče. Kaj šele da bi pozval ministra Zdravka Počivalška k odstopu. O tem bo treba očitno krepko razmislit. Politična kultura v Sloveniji ne obstaja. Distanciranje od Počivalška bi se lahko – kot kaže – zelo maščevalo Janezu Janši in stranki SDS. Počivalšek je težak in trd kamen okrog vratu Janeza Janše. Počivalšek se obnaša kot pravi uličarski rokovnjač, ki se je vzel od “nikoder” in z ustanovnim predsednikom stranke SMC dobesedno pometel, zdaj pa očitno drobi jajca tudi Janezu Janši!

Namesto da bi predsednik vlade vsaj v slogu povprečnega nivoja politične kulture poskusil z nagovorom ljudstva, se Janez Janša obnaša kot kriminalec v stiski, ki mu je odvetnik pač svetoval, naj raje molči. Ampak na žalost ne molči povsem. Ljudstvo je nagovoril s še eno izmed neštetih napovedi o neskončnem podaljševanju izolacijskih ukrepov v boju proti napadu smrtonosnega virusa. Takšne lahkoverne budale smo državljani Slovenije očitno v očeh predsednika vlade. Medtem seveda namesto njega melje njegov strankarski medijski aparat, ki na vse kriplje stopa v bran Zdravku Počivalšku. Po logiki stvari pričakujemo tudi poskuse diskreditacije Ivana Galeta. Nekaj besed bi namenila vzrokom, ki so po mojem mnenju botrovali, da se je Ivan Gale sploh pojavil v vlogi žvižgača.

Najprej bi opozorila na odsotnost konteksta pri serijskem objavljanju citata Jelka Kacina, ki se zadnje dni pojavlja po številnih medijih kot mnenje Jelka Kacina. Mediji citirajo le tisti del Kacinove izjave, kjer se ne sklicuje na nikogar. Toliko o skrbi za verodostojnost s strani medijev. V resnici gre spet v celoti za nakladanje Zdravka Počivalška. Jelko Kacin je v vlogi papagaja, ki pač zgolj ponavlja tisto, kar mu je naročeno. Tudi v tem primeru je na vprašanje o vlogi Ivana Galeta zgolj izpovedal mnenje nadrejenega. Kacinova izjava v celoti se glasi takole:

“Nisem videl nobenega žvižgača. Gale je še kako vpleten v ta posel. Kakor sem razumel g. Počivalška, je zelo jasno povedal, da je bil zelo zadržan, ko je bilo treba vplačati zneske v evropsko naročilo in da je bil izjemno aktiven, ko je šlo za podpisovanje pogodb, ki so bile podpisane po prevelikih cenah, po poteku tega roka, ki je bil trenutek resnice, od katerega naprej je vlada oz. minister zahteval, da se za vsako dobavo posebej pogajajo in znižujejo cene. Tako sem slišal. Mogoče sem napačno razumel. Meni se je zdel minister zelo odločen pri tem.”

Po informacijah, ki so nam bile posredovane v zadnji oddaji Tarča, je Ivan Gale pač pravnik, ki je bil v času vzpostavljanja cirkusa z nabavo zaščitne opreme, zaposlen na Zavodu RS za blagovne rezerve. Zavod za blagovne rezerve se prej ni ukvarjal z nabavo zaščitnih mask in respiratorjev. Kadrovsko ni bil dobro opremljen za novo nalogo. Nihče se ni niti posebej spoznal na to področje, da bi zlahka presojal o primernosti in kakovosti pridobljenega blaga. Direktor Anton Zakrajšek je bil član stranke SDS in nekoč že izvoljen za župana s pomočjo stranke. Z vidika vlade je bil na direktorskem mestu “Naš”. Torej je šlo za idealen izbor. Z nabavo zaščitne opreme je vlada že od začetka ustvarjala kaos in dolžnost premetavala z ministrstva za gospodarstvo na ministrstvo za obrambo. Marca so ukinili vpogled v Erar – spletno aplikacijo za prikaz porabe javnega denarja, zaradi česar je v javnosti završalo. Matej Tonin na določeni točki ni več prav dobro vedel in ni niti hotel vedet, kaj je naloga enega ali drugega ministrstva. Zavod za blagovne rezerve je postal otok vsemogočnosti z zaposlenimi, ki bolj ali manj pojma nimajo, kaj jih čaka.

Navodila so prejemali od ministra za gospodarstvo, pogodbe pa je podpisovala odgovorna oseba na Zavodu RS za blagovne rezerve. Na takšnih ali drugačnih pogodbah se je lahko svetil predvsem podpis direktorja Antona Zakrajška, ki je kmalu pristal na bolniški. Ugodne ponudbe so ostajale ignorirane, medtem ko so posredniki s cenovno napihnjenimi ponudbami zlahka pridobili posel. Podpisovalec spornih papirjev je postal Zakrajškov namestnik Ivan Gale. Kot smo slišali, je zaskrbljeno pisal elektronska sporočila direktorju o sumljivih ponudnikih. Kot smo tudi slišali, se Zdravko Počivalšek rad pogovarja po telefonu, čeprav bi moralo bistvo dogovorov potekat preko elektronskih sporočil. Klepetanje po telefonu namreč ne obstaja, razen če kdo prisluškuje in je prisluškovanje sprejeto za dokazni material. Ljubezen do čvekanja po telefonu je tipična lastnost raznoraznih šefov, ki skušajo z navodili preko telefona naprtit odgovornost ali krivdo za določene aktivnosti podrejenim. Telefonski pogovor pač ne obstaja, ker lahko oseba kadar koli laže, da ni rekla, kar je pač rekla. Pod takšnimi šefi je najbolje pustit službo, ker boš slej ko prej najebal namesto manipulatorja na položaju moči. Tovrstni šefi zahtevajo, da zaposleni igra vlogo jebene stranke in prevzema raznorazno sranje šefa na svoja pleča. To zaposlenemu zagotavlja ohranitev delovnega mesta, sicer se bo začel mobing ali pa bo oseba po hitrem postopku odslovljena, v kolikor gre za honorarno zaposlitev. Zaposlena oseba nekaj časa pač izpolnjuje navodila šefa in se po možnosti podpisuje pod to in ono. Če začne zadeva smrdet po korupciji, nastopi upravičen strah, kaj se bo zgodilo v primeru razkrinkanja nepravilnih poslov. Kdo bo najebal? Najebala bo seveda odgovorna podpisana oseba. Ali bo šef v takšnem primeru priznal, da je šlo za njegova navodila? Ja, pajade, in potem svizec zavije čokolado … Pa tudi če bi šef priznal. Ali bo zato podpisani kaj manj odgovoren? Hmmm, mogoče pa ne! Zaposlena oseba švica ob cincanju, kaj naj stori. Če se upre šefu in ne uboga, bo ob službo. Če se ne upre spornemu delovanju, bo lahko zaposlena oseba nastradala ob morebitnem razkritju sumljivega poslovanja.

Na določeni točki direktor Zavoda RS za blagovne rezerve Anton Zakrajšek že poda odpoved. Je že ob službo. Ivan Gale ostane sam v sranju. Naj tudi on poda odpoved? Ali naj poskusi obdržat službo, kar je možno le na en način. Način, ki ga je očitno Ivan Gale tudi izbral. In tako se je po mojem mnenju rodil žvižgač v tem primeru. In žvižgač zato pač ni nič manj žvižgač.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 27.04.2020 ob 21:30 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Žvižganje, nakladanje in molk”
  1. stricmarc - 29.04.2020 ob 17:17

    Da si bodo prste omastili razni poslovneži in njihovi botri, je bilo še meni jasno. Zadeva z maskami je hujša, kot trgovanje z orožjem. Takrat je veljal mednarodni embargo za Jugoslavijo in država zato ni mogla priti do orožja legalno.
    Izvirni greh nosi vlada, ki ni znala ali hotela nabaviri opremo direktno od Kitajske, brez posrednikov. To je praksa vlade JJ. Tudi osemkolesnike smo kupovali preko posrednikov v Patriji.

  2. Simona Rebolj - 2.05.2020 ob 23:25
    Simona Rebolj

    Stricmarc:

    Se strinjam. Pa tudi posredniki so bili izbrani na koruptiven način. Preplačane manj kakovostne ponudbe so bile prednostno sprejete v primerjavi z nekaterimi zgodnejšimi ponudbami. Klasika.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !