Simona Rebolj

« | | »

Pridne čebelice in pogoltni paraziti

9.07.2020

Zdaj vidimo, kaj se zgodi, če se vse ustavi, če ostanemo doma in ni potrošnje! Zmanjka denarja, zmanjka delovnih mest in občutka za prihodnost.
Uvodni nauk o grozi pred ustavitvijo ekonomske diktature, v kakršni smo prisiljeni životarit, seveda ni šopek mojih zgroženih misli, ki bi ga delila državljanom v svarilo. V takšnem slogu se je zdelo najbolj primerno nagovorit javnost generalni direktorici Gospodarske zbornice Slovenija Sonji Šmuc. Neoliberalni ideologi, ki nastopajo v zagovorniški poziciji ekonomsko privilegiranih, seveda vedno spregledajo tisto, kar lahko vidijo in doživljajo žrtve slavljenega ekonomskega sistema. Obstoječe stanje propagirajo kot nekakšno naravno ali pa od boga dano organizacijo dela, prerazporejanje kapitala in urejanja medsebojnih odnosov. Še huje! Puhlice o prostotržnem idealu poceni prodajajo ob tem, ko posegajo po državnih subvencijah, v vsaki finančni krizi kričijo na pomoč in dirigirajo zakonodajne smernice v imenu ohranjanja »zdravega« gospodarstva. Ljudi preuspešno prepričujejo v ceneno laž, da ne obstaja bolj pravičen in funkcionalen sistem v imenu osebne svobode, ki bi si ga človek lahko izmislil. Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem človeškem bitju zlahka vzbudi dvom, na naslednji stopnji guruji udarijo z naslednjim idiotizmom. Mogoče dvomite v nizkotnost človeških zmožnosti, ampak če dvomite, naj vas opozorimo, da obstaja na drugi strani le ena alternativa, kakopak najstrašnješa med strašnimi. Komunizem! Napadli vas bodo prekleti komunajzerji, pred katerimi vas ščitijo kapitalistični diktatorji. Če ne sprejmete idealnega in najboljšega ekonomskega sistema, ki ga kapitalistični privilegirani dediči in novopečeni paraziti na borzi uveljavljajo in ščitijo, boste žrtve sodobnega fevdalizma pač pristali v komunističnem peklu in ves svet bo postal velika globalizirana Severna Koreja. Dokler niste sredi komunističnega egalitarnega pekla, lahko vsaj sanjate, da boste postali magari srečni prejemnik glavnega loterijskega dobitka, sicer vas čakajo neplačane delovne brigade.

Prozorna retorika za uboge na duhu se seveda ni razrasla le v Sloveniji in drugih postkomunističnih državah z bolj ali manj mehko ali trdo komunistično zgodovino. Najbolj udarna in plodna v razširjanju cenene propagande je velika Zahodna kapitalistična in kulturna velesila ZDA. V ZDA tudi najbolj revne, izkoriščane in po logiki stvari neizobražene množice brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja trepetajo pred komunizmom, ki ga nikoli niso imeli priložnosti niti povohat. Trudijo se verjet, da se bo tudi njim ali pa vsaj njihovim potomcem kdaj nasmehnila sreča. Nekoč si bodo morda privoščili celo tisto veleslavno garažo, v kateri bodo z nenadjebljivo konkurenčno podjetniško idejo ustvarili rdečo preprogo za pohod k brezsramnemu bogastvu. Do takrat bodo pa pridno garali v dveh ali celo treh službah za miloščino pri izjemno uspešnih, inteligentnih in sposobnih podjetnikih, kakršnega na primer v najbolj optimalni različici predstavlja najbogatejši ameriški psihopat Jeff Bezos. Pridni bodo kot čebelice v najbolj trdi komunistični diktaturi. Tako pridni bodo, da ne bodo imeli časa razmišljat o ničemer, še najmanj o vzrokih za lastno usodo. Tudi kolesarit se jim ne bo ljubilo.

Za neprilagodljive umetnike, intelektualce, aktiviste in znanstvenike bo poskrbela »nevidna« železna roka lažnega prostega trga s temu primerno funkcionalnimi mediji v lasti turbokapitalistov in njihovih lakajskih politikov. Marginalizirani in nerazumljeni s strani pridnih in kronično poneumljanih čebelic imajo le dve možnosti, da se izognejo stresu zaradi konstantne grožnje s sodobno obliko zapora, ki pomeni popoln eksistenčni propad vse do brezdomstva. Streha nad glavo in prehrana sta luksuz, ki ga v skrajni sili nudi le zapor. Lahko se bodo oportunistično razprodali biznismenom in politikom v uporabo ali pa se odpovedali visokim ustvarjalnim in kariernim ambicijam ter na trgu producirali trivialen šoder čebelicam v veselje po napornem garaškem dnevu za miloščino.
Zasužnjevanje je za ohranjanje kapitalistične diktature izrednega pomena. Revščina ni napaka v sistemu, ampak skrbno vzdrževan predpogoj. Pridne čebelice nimajo nobenega vzvoda, da bi odločale, čemu ali komu na ljubo bodo delale. Na tak način so tudi delavci tvorno vpleteni v vse svinjarije, ki jih zaznate v sodobni manični potrošnji. Pridnost delavca je lahko škodljiva in za konstruktiven razvoj družbe uničujoča. Ni vsaka pridnost dobra sama po sebi in ni vsako delo smiselno, kaj šele koristno. Zato smo kar naprej priča nedostojanstvenim prizorom, v katerih izkoriščani delavci podpirajo podjetje, ki onesnažuje okolje, prodaja zdravju škodljivo hrano, umu in duhu škodljivo kramo in vse, kar se na prostem trgu pač dobro prodaja v kombinaciji vsiljenih poduktov in uspešnega poneumljanja kritične mase populacije. Delavci se borijo za preživetje in zato postanejo podporniki lastnih rabljev. Verjetno se vsi spomnite krilatice, ki nam je trkala na vest, naj ne kupujemo poceni izdelkov, v kolikor se zavzemamo za ukinjanje zasužnjene cenene delovne sile. Revne ljudi, ki kupujejo poceni izdelke, ker so pač poceni, se je stigmatiziralo kot ključne krivce za obstoj zasužnjevanja. S časom smo vendarle lahko spoznavali, da se tudi najbolj kapitalsko močna veleslavna podjetja napajajo na zlorabi delovne sile. Niti samooklicani tehnološki zvezdniki, ki so nas me drugim zasužnjili s super naprednimi telefončki, ki danes omogočajo super napreden nadzor nad podatki o nas, niso nikakršna izjema. Ko so bile vse oči uprte v Italijo zaradi nadpovprečnega izbruha koronavirusa, v slovenskih medijih praktično niste našli članka, ki bi med špekulacijami o vzrokih za silo izbruha pričal tudi o tem, da Italija že več desetletij uvaža na stotisoče zasužnjenih delavcev iz Wuhana, ki v katastrofalnih razmerah šivajo za veleslavne in ugledne znamke modne industrije. Za drobiž garajo cele dneve in večere v istem kletnem prostoru, kjer tudi spijo in se prehranjujejo. To je tista industrija, ki zažiga na tone oblačil, če jih ne more več prodat po visoki ceni. Suženjstvo vzdržujejo vsi. Tisti, ki se bogatijo na cenenih izdelkih ali pa na odvratno precenjenih izdelkih. Zasužnjevanje se ukine s primernim socialnim sistemom in posledično zakonodajo! Vendar se to z razlogom ne zgodi.

Med konservativnimi neoliberalnimi politiki, ki poleg vzdrževanja borznega špekuliranja, udarne privatizacije, neomejenega bogatenja, pravne pomoči oziroma odvetnikov na prostem trgu, davčnih oaz in nepravične davčne politike vzdržujejo tudi obstoj in širjenje različnih oblik zasužnjevanja, je le ena razlika. Nacionalistično usmerjeni neoliberalci ustvarjajo domačo zasužnjeno delovno silo, tisti, ki ne sledijo fašističnim elementom ksenofobije, pa podpirajo tudi uvažanje sužnjev iz drugih revnejših držav in so posledično »čudežno« v navideznem levičarskem slogu naklonjeni migrantom.
Ob spremljanju mehanizmov za utrjevanje mentalitetne banalnosti v sodobni globalizirani norišnici ne smemo pozabit še na zlorabo najbolj enostavnih negativnih psiholoških lastnosti človeka. Pristop je v Sloveniji nazadnje bolj odmevno uprizorila evropska poslanka iz Slovenije Romana Tomc. Za slovensko javnost je napisala sramoten pamflet, v katerem je kot odziv na poziv kulturnikov, naj Vlada RS tudi kulturni sferi omogoči podporo z boni, pač odrecitirala zlizane puhlice o kulturi kot prodajnem artiklu, ki zabava ljudi. V skladu z znano strankarsko agendo je posebej omenila le narodnozabavljaški bend Modrijani kot pojem tržnega uspeha, ker jih imajo ljudje radi in razumejo njihove pesmice. Ansambel Modrijani seveda nima nič skupnega z umetnostjo. S kulturo pa imajo v širšem pomenu besede pač skupnega toliko, kolikor je lahko del kulture neke skupnosti marsikaj, tudi nekdanja pogosta praksa moških, da so urinirali za vsakim drevesom v mestu. Romana Tomc je izrazila posebno razumevanje do Slovencev, ki imajo baje kulturo radi, ampak so uboge žrtve nasilja tistih, ki ustvarjajo takšne umetniške izdelke, da jih preprosta slovenska živelj ne razume. Kulturnike je pozvala, naj začnejo ustvarjat takšne prodajne artikle, da jih bo večina ljudi razumela in znala uporabljat, posledica česar bo tudi uspeh na trgu. Ob tem predloži še zlajnano krilatico nerazgledanih, nenačitanih in nekulturnih kričačev o nezaželenosti takoimenovanih zamorjenih stvaritev. Ustvarjajte veselo in enostavno razumljivo »kulturo« kot na primer ansambel Modrijani, a veste. Ta poneumljajoča floskula ima pomembno funkcijo, saj med »zamorjene« umetniške stvaritve spada skoraj vsa vrhunska umetnost, predvsem literarna, ki zahteva več volje do učenja, inteligence in zmožnosti ustvarjanja kritične misli od popolnega in zlahka vodljivega ignorantskega bedaka. Evropska poslanka iz Slovenije, ki med drugim trdi, da prepoznava kulturo, ki naj bi bila Sloveniji v sramoto, očitno se pa manj ukvarja s sramotnimi politikami, se posebej pokloni tistim prebivalcem, ki bodo njen poziv dojeli kot politično legitimen poklon njihovi neumnosti. Zdaj lahko povsem odkrito in na ves glas zaplešejo in zapojejo kot petletni otroci »Ti, ti, ti rožica!« in se ob tem počutijo, da so na pravi poti, ker slavijo kulturo naroda in nezamorjeno umetnost. Pozitivci! Zdaj so dobili odpustek, da se jim ni treba mučit z zamorjenimi intelektualnimi stvaritvami, ki jih ne razumejo. Pokosili in odstranili bomo vse, česar odrasli otroci ne razumejo in ne znajo uporabljat. Enako bomo mogoče po potrebi ukrepali tudi zoper znanost, saj je večina življa ne razume. Politiki nam sporočajo, da želijo družbo, ki je mentalno in intelektualno popolnoma podhranjena, na ravni predšolskega otroka. Mi je treba posebej razlagat, kakšna oblast si želi takšne prihodnosti za družbo?

Predsednik vlade nam je na svetovni dan čebel preko Twitterja sporočil tole: »Ko bi le znali živeti kot čebele na tem svetu, bi v obljubljeni deželi med in mleko se cedila.«
Aktualni predsednik vlade želi od nas, da živimo kot žuželke. Zdaj vemo, kakšno preobrazbo želi od parazitov, ki jih redno omenja. Ker je jasno, da metafora parazita lahko ustreza kvečjemu zažiralskim tajkunom, lakajskim politikom ter drugim prostitutom in prostitutkam na položajih moči, je logično, da parazit ne želi parazitske konkurence. Parazit hoče pridne čebelice, ki garajo kot utrgane za parazita, da bo požrl med, ki ga čebelice delavke prigarajo, dokler jim ne ugasne robotizirano življenje. Ampak naš predsednik vlade je še bolj ambiciozen od ambicioznih. Od zgaranih čebel, ki bodo do bridkega konca pridne in vesele poplesavale ob izjemnih ustvarjalnih verzih »Ti, ti, ti rožica!«, pričakuje, da parazitom poleg medu pridelajo celo mleko. Parazit se mora pa menda kdaj pa kdaj tudi odžejat med sladkanjem. Toliko o sladki in cvetoči prihodnosti po grozeči ustavitvi kolesja »čebelje produktivnosti«.

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 31. 5. 2020

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 9.07.2020 ob 15:43 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Pridne čebelice in pogoltni paraziti”
  1. Stric Marč - 11.07.2020 ob 19:49

    Prispodoba s čebelami je kar prava. Naš ljubljeni vodja ve, o čem govori.Dober čebelar toči med, da čebele ne prenehajo z delom. Ko nastopi zima, jim v panj polaga sladkor, da preživijo. Delitev dela je jasna. Delavke delajo, matica nese jajčeca, troti oplajajo. Nove matice umen čebelar pomori, da ne pride do delitve roja in slabljenja panja. Janša je bil znan čebelar.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !