Simona Rebolj

« | | »

Če ne bomo brali, nas bo pač pobralo

9.11.2020

Mogoče ste povsem spregledali skromna medijska obvestila, ampak 8. septembra baje praznujemo svetovni dan pismenosti. Pač! Nepomembno, domnevno samoumevno. Da povprečnega slovenskega državljana branje kakovostne literature ne privlači, ni novo spoznanje. Da je bralna kultura na psu, tudi že dolgo ni javna skrivnost. Vemo tudi, da delež prebranih knjig med povprečnim prebivalstvom večinoma predstavlja zgolj kratkočasno komercialno literaturo in razne psevdoduhovne priročnike za »osebno rast« ali hitro pot do družbeno potrjenega uspeha. Razočaranje nad seboj je s tega vidika na veke vekov zagotovljeno. Pehanje, da bi zadostili vsiljenim kriterijem, ki sovpadajo z malignimi interesi patološko narcističnih nosilcev vzvodov premoči v skupnosti, se hitro sprevrže v neskončno prekopicevanje preko moralnih brodolomov in pogrebov osebnega smisla. Vedno se boste pehali za nekaj, kar naj bi v prihodnosti dosegli ali doživeli, da bo bolje. Vedno nekaj nekoč Bo! Nikoli pa nič ne bo tako, kot smo si zamislili, da bo. Vedno bo slej ko prej nekaj ali nekdo pokvaril tudi dobro razpoloženje, pohodil ponos ali razkrinkal blef. Vedno se bo nekaj končalo ali razsulo, če se bomo osredotočeno gnali samo za fatamorgano nečesa, kar bo. Že jutri nas lahko sploh več ne bo. Nič ne bo! Bolje bi bilo resno dojemat tisto, kar v nas je. Tisto, česar nam nihče ne more vzet. Našega stanja duha. Tisto, kar nam bo edino ostalo, tik preden se bomo poslovili od življenja.

Nazadnje smo v oddaji Tarča lahko spet spremljali veliko javnega pritoževanja nad skorumpiranim in klientelističnim stanjem v državi, kjer ni prostora za kakovostne in poštene kadre. Slaboumni in pokvarjeni politikanti postavljajo na položaje moči svojim obskurnim ciljem primerne osebe, ki lahko pometajo s sposobnimi, pametnimi in poštenimi. Intelektualno podhranjen narod s potuhnjenim, frustriranim in manipulativnim povprečnim značajem bo izropal državo in jo potisnil še bolj na dno obubožane in intelektualno podhranjene vukojebine. Takšen bi bil lahko povzetek diagnoze splošnega stanja. Nič novega, še manj presenetljivega. Logično, da si vsak »virus« slabe prakse in primitivne mentalitete majhno državo podredi bistveno hitreje in bistveno bolj učinkovito. V javnosti se kar naprej rolajo nesmiselna vprašanja, s kakšnimi mehanizmi bi preprečili širjenje toksičnega okolja, ki nas kot skupnost peha bednemu životarjenju naproti, pa naj gre za lokalne premožne navidezne pojme uspeha ali pa v zasužnjeno revščino zaklete borce za preživetje. Na obeh koncih palice ljudi onesrečuje mentalna obubožanost, praznina, moralna izgubljenost in vzpon bolj ali manj formalno izobražene retardiranosti. Bližnjice zagotovo ne obstajajo. Kot bi vprašali, kako bi dosegli od formalno izobraženega butlja z dobrimi papirnatimi referencami in očitnimi simptomi psihopatije, da bo kakovostno kadroval, organiziral in vodil humanitarno dejavnost. Jah, zelo težko.

Po bralni pismenosti odraslih se Slovenci spotikamo na dnu lestvice razvitih držav, ki so članice združenja OECD. Bralna pismenost je seveda širok pojem, nanaša pa se tudi na sposobnost ustreznega razumevanja zahtevnejših in bolj kompleksnih besedil, kot jih na primer zasledimo v leposlovju, publicistiki ali strokovni literaturi. Najbolj sramoten podatek, ki je tudi vedno bolj očiten ob spremljanju različnih sodobnih kanalov javnega diskurza, je brez dvoma podatek, da volja do branja drastično upada pri formalno visoko izobraženih državljanih. Manjšina, ki prebere več kot dvajset knjig na leto, postaja vedno manjša manjšina. Vedno bolj postajamo formalno izobraženi, vendar nerazgledani, logično nemisleči in plitki. Temu primerno postajamo v povprečju vedno bolj ideološko blazno pripadni in radikalni, praznoverno fanatični, fahidiotistični in temu primerno razumsko podhranjeni. Ljudem je treba pojasnit, zakaj bi sploh brali. Zakaj hitro in površno konzumiranje informacij preko interneta ne more nadomestit poglobljenega branja in razumevanje kompleksnih in zahtevnejših vsebin. Skozi proces vzgojno-izobraževalnih institucij tega pojasnila državljani žal ne dobimo, še najmanj z dobro prakso. Znotraj izobraževalnega sistema, ki spodbuja hitro pozabljivo piflanje povzetkov z navodili o ustreznem razumevanju sporočil tudi v primeru obravnave raznoraznih čtiv, pač ne moremo pričakovat, da vzgajamo ljudi, ki razvijejo ustrezno veselje do radovednosti, razbiranja podrobnosti, smiselnega zaznavanja širših kontekstov in ustvarjalnosti. Ne vzpostavi se ustrezna kondicija in sposobnost koncentracije.

Miha Kovač je pod utemeljenim splošnim vtisom zaskrbljenosti za mentalni in intelektualni nivo naroda napisal knjigo z naslovom Berem, da se poberem, s katero skuša nagovorit širši spekter hipotetičnih bralcev in opozorit na razloge, zaradi katerih bi si lahko želeli potapljat predvsem v branje literature. Promocijska predstavitev poleg krepitve sposobnosti izražanja ter razumevanja sebe in drugih izpostavi tudi argument v prid branju, ki ga še nikoli nisem zasledila v medijih. Urjenje v empatiji! Urjenje se mi zdi primerna izbira izraza. Težko bi namreč stavila na tezo, da branje kakovostne in kompleksne literature pomaga pri razvoju empatije, v kolikor se skozi otroštvo in puberteto sploh razvila ni ali je nekje na poti zaradi slabo reflektiranih in predelanih travmatičnih izkušenj zakrnela. Se pa brez dvoma strinjam, da brez razvijanja empatije preprosto ni mogoče ničesar in nikogar dovolj kompleksno razumet. Za razumevanje gre in razumevanje ne pomeni nujno sprejemanja. Empatija pomeni predvsem mentalno odpiranje za zmožnost identifikacije z drugimi in bolj podrobno razumevanje tudi tistih pojavov, ki sicer niso v skladu z našim ponotranjenim prepričanjem ali izkušnjami. Branje odpira možnost spoznavanja tistih pojavov, ki jih v enem omejenem življenju ne moremo sami doživet, še posebej če se znajdemo lagodno ujeti v omejene skupnosti poenotenih pogledov na življenje. Ker ne obstaja poenoteno univerzalno doživljanje ali spoznanje, so osebne izkušnje pri večini drastično precenjene. Osebe z enakimi izkušnjami se lahko tudi burno spričkajo med seboj, ko pogovor nanese na različna osebna doživljanja enakega doživetja in posledična spoznanja ali stališča. Branje kakovostne literature lahko zelo pomaga pri spoznavanju drugačnih vidikov nečesa, za kar menimo, da smo že požrli vso razpoložljivo pamet možnega in verjetnega. Kako dojemljivi in odprti smo za zaznavanje podrobnosti in širših kontekstov iz okolja, pomembno vpliva na dojemanje položaja in smisla našega življenja. Ampak!

Branje samo po sebi ne zagotavlja razvoja empatije in intelektualnega dometa. Če so temelji zablokirani in omejeni na ozkogledna prepričanja, se lahko marsičesa naučimo na pamet in marsikaj relativno uspešno posnemamo, kar pa še ne pomeni, da dovolj dobro razumemo, kaj se nam sploh dogaja. Ugodje v varnem zavetju prepričanih in enakomislečih povzroči temu primerno selekcijo pri vrednotenju prebranega ali doživetega. Obstajajo ljudje, ki precej ali celo veliko berejo, pa vendar se preko pogovora ne opazijo posebni pozitivni rezultati po izvajanja bralnega »športa«. Branje, ki je izvajano kot športno zbiranje informacij in izpisovanje citatov, pri čemer se bralec duhovno in intelektualno bore malo spreminja in nadgrajuje, nima posebnega smisla. Selekcija vrednotenja prebranega se v takšnem primeru izvaja zgolj na podlagi osebne všečnosti, enako kot pri osebi, ki bere zelo malo ali celo nič. Zato se mi je v preteklem obdobju promocije branja zdelo precej škodljivo, ko so mediji z dobrimi nameni izpostavljali v javnosti osebe, ki so se na polno hvalile, kako veliko knjig preberejo na leto. Sočasno s tovrstnimi agendami se je pojavilo tudi hvaljenje z organiziranimi tekmovanji v hitrem branju za šolarje. Obup! Beremo ne zato, da bi prebrali čim več vsebin čim hitreje, ampak beremo zato, da bi vsebine doživljali in jih premišljali. Nekatere knjige lahko preberemo hitro, druge zahtevajo počasno ponotranjanje. Nič hudega, če berete počasi in natančno. Nič hudega, če vmes knjigo odložite in kaj premislite o prebranem na podlagi drugih spoznanj ali lastnih doživetij. Nič hudega, če ne preberete več kot dvajset knjig na leto. Ko bi vsaj prebrali pet kakovostnih knjig, a pozorno in temeljito. Bolj je pomembno, da bi brali redno. Na primer vsak dan vsaj deset minut pred spanjem. S časom se kondicija branja, užitek in zahtevnost do vsebin seveda povečuje. In kmalu boste spontano brali vedno hitreje in vedno bolj požrešno. A pomembno je, da berete doživeto in odprto tudi za vsebine, ki se vam zdijo absolutno odvratne in tuje. Pomembna je radovednost in želja po razumevanju prebranega. Branje ne služi bahanju s količino prebranega in še manj repenčenju z na pamet naučenimi citati pred prijatelji. Citate zna citirat vsak ubogi šolar, ki ga silijo k piflanju, tudi če pojma nima, o čem sploh govori.

Čar rednega branja je ravno v tem, da bralec od vsake prebrane knjige ponotranji določene informacije in občutke v zvezi z različnimi pojavi v življenju, tudi če vsebino posamezne knjige s časom pozabi. V resnici nič ne gre v pozabo, ampak se tudi pozabljeno shranjuje v podzavesti ter vpliva na način in sposobnost oblikovanja mišljenja. Bralcu se bodo preko branja razčistili pojmi v zvezi z marsičim, kar ga v praksi muči, čeprav vsebine morda sploh ne obravnavajo točno tiste tematike, za katero je bralec posebej zainteresiran. Podobno se dogaja v življenju nasploh. Pristop k branju v slogu poseganja po priročnikih za reševanje raznoraznih trenutnih dilem in težav je bližnjica, ki zagotavlja predvsem brcanje v meglo. Nič se ne razreši tako in takrat, kot želimo, da bi se razrešilo. Nikjer in od nikoder ne bomo deležni pozitivne motivacije za nadgrajevanje v učlovečevanju. Od nikoder ne bomo spodbujani, da bi svoj intelekt in duha nadgrajevali z duhovno hrano. Niti izobraževalni sistem nas ne spodbuja k veselju do učenja in še najmanj ekonomski sistem. Vedno boste spodbujani, da postanete hrčki na kolesu, ki tečejo v prazno, medtem ko drugi mislijo namesto vas. Vedno boste spodbujani, da boste upehani dahnili, s kakšnim veseljem bi brali več ur dnevno, a kaj ko nimate dovolj časa niti za večerno prhanje. Naša življenja so okupirana s storilnostjo v prazno in spodbujani smo, da nehote okupiramo tudi sami sebe do točke, ko nimamo več časa in energije, da bi se sploh spomnili, kako nam je ime. Ko boste imeli nekoč morda časa na razpolago dovolj, se predvideva zadostna otopelost, da itak ne boste imeli pojma, kaj bi sami s seboj izgubljeni v času počeli. Kdaj pride torej na vrsto povezovanje v konstruktivni kritiki in aktivnem spreminjanju družbenih vzorcev v smer razvoja humanosti? Branje kot krepitev empatije, izražanja in razumevanja sveta je akt najbolj konstruktivnega in daljnoročno učinkovitega upora poneumljanju in izkoriščanju človeške prilagodljivosti skozi zgodovino.

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 4. 10. 2020

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 9.11.2020 ob 01:50 pod Aktualno, Literatura, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Če ne bomo brali, nas bo pač pobralo”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !