Simona Rebolj

« | | »

Spolne definicije in vloge

6.12.2020

V spletni reviji Disenz je objavljen članek z zanimivo tabuizirano tematiko o materah, ki obžalujejo, da so se odločile za materinstvo. Tema se je v zadnjem času z vidika aktivističnega podiranja tabujev že popredalčkala v določene znane agende in predpostavke. Okvirno sicer na članek nimam pripomb, a vendarle obstajajo zamolčane podrobnosti, ki so še kako pomembne, v kolikor obstaja resnična želja po razčiščenju pojmov z vseh pomembnih vidikov. Nanizala bom le izhodišča v razmislek, ker gre za zelo kompleksno področje, ki še ni v ustrezni razpravi.

1. Ko govorimo o bremenih sodobnega kapitalizma, ki materinstvo postavlja na stranski tir kot nekaj samoumevnega, iz česar bi morala ženska črpat kvečjemu motivacijo za spopadanje z drugimi izzivi sistema in trga, pri vzpostavljanju kritike hitro zapademo v domnevanja o ustreznih rešitvah, ki bi se jih razveselili najbolj okoreli patriarhalci in seksisti. Ženska kar naenkrat tarna, da ima premalo časa, da je izčrpana, da bi morala pridobit pravico vsaj do polovičnega delovnega časa itd. “Rešitve”, kakršne in kakor se izpostavljajo, kličejo po sodelovanju patriarhalnih ideologov, ki bodo veselo dahnili, da so ženske končno spoznale, zakaj je njihova naravna vloga, da ostanejo doma in se v miru posvečajo predvsem otrokom optimalna, saj jih kakršne koli druge dejavnosti preveč izčrpavajo. Trčimo torej ob zanimiv paradoks, kar se zgodi še posebej z lahkoto, kadar ženske iz svojega starševskega položaja izključijo sodelovanje moškega partnerja, enako, kot predvideva patriarhalna ideologija. Če ženska sprejme, da ji mož dahne, kako bi bilo vse bolje, če bi našla več veselja v ukvarjanju z otroki, preden sam zapusti stanovanje, ker gre v službo in po službi na antistresni kozarček s prijatelji, o aktivističnem feminizmu na tem področju nima smisla razpravljat, saj v povratku k patriarhalnim vzorcem delovanja prav gotovo ne bo občutka razbremenjenosti, spoštovanja in osebne integritete. Od tod smo nekoč ženske bežale. Dokler ženske v svojem intimnem življenju še vedno ponotranjajo patriarhalni model spolnih vlog v odnosu s partnerjem in zgolj navzven aktivistično iščejo temu primerne “rešitve” v patriarhalnem modelu olajšanja, se vrtimo v začaranem krogu.

2. Ko govorimo o spregledanem bremenu starševstva in omejevanju pravice do izražanja pristnih negativnih občutkov, se skoraj praviloma v javnem diskurzu pojavijo opozorila, ki delujejo kot opravičevanje. Opozorila, da imajo mame ob siceršnjem pritoževanju nad materinsko usodo svoje otroke izjemno rade in bi zanje storile vse. Starševska bremena nimajo neposredne zveze s čustvenim odnosom do subjekta. Ta razcepljenost se sicer pojavlja tudi v drugih primerih ujetosti v neugodne okoliščine, ki ne dopuščajo optimalnega doživetja in izživetja čustev, hrepenenj ali zmožnosti. Pojavlja se pri poskusih uresničevanja osebnih talentov in zanimanj, pri čemer oseba naleti na polno sistemskih ali zasebnih ovir, v ljubezenskih odnosih, ki so podvrženi neudobnim in nenaklonjenim okoliščinam, zaradi česar se marsikdo odloči za čustveno manj izpolnjujočo zvezo, ki glede na udobnejše okoliščine obeta boljšo funkcionalnost itd. Zakaj se ne bi konflikt pojavljal tudi pri starševanju glede na okoliščine. Seveda je treba bit pa pazljiv pri premišljanju “rešitev” in mej verjetnosti. In na tej točki trčimo še na en problem, ki ga sodobni aktivizem za pravico do izraza trpljenja ob starševanju ignorira. Molk zaradi neugodja v vlogi starša zadeva tudi potomce. Molk kot sredstvo za dosego določenega cilja služi ideji o zaščiti potomcev pred frustracijami in nesrečo, ker se počutijo nezaželeni in ker staršem ne povzročajo dovolj pozitivnih čustev. Molčimo, da ne bi prizadeli potomcev. Že slišim odgovor, da saj ravno zato pa nesrečne in obupane matere poudarjajo, kako rade imajo svoje otroke, čeprav jim je žal, da so rodile. Hmmm … Treba je razumet, da sicer težko sprejmemo že izjavo ljubimca ali ljubimke, da nas silno ljubi, samo kmalu se bo ustrelil v glavo, če bo moral še dolgo prenašat zvezo z nami. Zdaj si pa predstavljajmo, kako lahko takšno razdvojenost dojema otrok, ki je v zgodnji fazi življenja po defoltu narcističen in šele kasneje razvije objektivno distanco do svojega Jaza ali pa tudi ne in narcistična struktura kot obrambni mehanizem postane del osebnosti odraslega človeka z mejno ali narcistično osebnostno motnjo (dve skrajni plati istega kovanca). S tem ne mislim, da je molk ustrezen ukrep. Daleč od tega. Poudarjam pa, da je zavedanje o širšem spektru problema pomembno za ustrezno formiranje javnega in zasebnega diskurza. Še posebej pomembno je zato, ker menim, da je osebni občutek nezaželenosti v otroštvu ključen psihološki motiv tudi pri najbolj zagrizenih borcih proti abortusu.

Če bi se morala opredelit, kaj je tisti osebni motiv, da nekdo napove sveto vojno proti abortusu, to prav gotovo ni intelektualni problem argumentacije. Tudi spretne argumentacije o pravici nerojenega do življenja so zlahka ovrgljive zaradi ideološkega predznaka samega po sebi (kdo pa pravi, da si fetus želi postat rojen?). Molk nastopi v trenutku, ko ugotoviš, da se o pravici do abortusa pričkaš z osebo, ki o tem diskutira z izrazito osebnim motivom globoke jeze zaradi osebne razžaljenosti, ker se z določenega vidika ni počutil zaželenega v obstoju. Zato borci proti pravici do abortusa radi uporabljajo aktiviste, ki so se pripravljeni javno razgalit in ljudem izpričevat ganljivo zgodbo o tem, kako so bili skoraj abortirani, a jih je nekdo rešil pred umorom, še preden bi se razvili in zaživeli, in poglejte, kako krasni in uspešni posamezniki so! Osebi, ki s psihološkega vidika nima posebnih duševnih težav z vprašanjem zaželenosti, se zlahka fučka, ali bi bila rojena ali pa ne. Zaželenosti navkljub je zlahka celo kritična do razloga, zaradi katerega naj bi bila zaželena. Zlahka si kdaj pa kdaj v obupu reče, da bi bilo bolje, če se ne bi rodila. Oseba, ki nezaželenost doživlja kot osebno travmo, si tolikšne objektivne distance do lastnega obstoja in življenja preprosto ne dopusti oziroma ji tega ne dopusti duševna rana. Tisti, ki se znajdemo v dialogu z osebami, ki o abortusu komunicirajo s travmatičnim predznakom na osebni ravni, kar z utemeljenostjo abortusa in konsekvencami v primeru prepovedi pravzaprav nima zveze, se znajdemo na terenu, ko se intelektualni dialog preseli na teren psihiatrije, ne da bi bil jasno in glasno vnaprejšnji nesmisel dialoga tudi obelodanjen v vzroku. Zato se zatekamo v molk ali pa ostro distanciranost aktivistov z enega in drugega brega. In to sploh še ni vse.

Ko razpravljamo o materah (in bore malo o očetih), ki imajo svoje otroke od srca rade in bi storile vse za njih, razen tega kar se pričakuje od njih, da bodo počele v danih sistemskih okoliščinah, molčimo o še enem dejstvu, ki brez dvoma obstaja. Obstaja tudi možno resnično nesoglasje med staršem in otrokom. Koliko korakov smo še stran od tega, da bi spregovorili o strahu pred tem, da se s potomcem preprosto ne bomo razumeli. Da se morda v resnici celo ne bomo marali. Da se bomo blazno težko prenašali. Mi smo celo še vedno na točki, ko se zdi ljudem samoumevna popolna puhlica, kako imajo starši vse svoje otroke enako radi. To naj bi bilo logično. Pa seveda ni niti najmanj logično in resnično, pa če starš v to prepričuje sebe in druge ali pa ne. Nikogar ne moremo imet enako radi kot nekoga drugega. Še najmanj na enak način. In tudi ob različnih načinih imamo še vedno nekoga radi malo bolj kot drugega. Žal! Se pa tudi v odnosu do otrok čustvo medsebojnega razumevanja lahko spreminja. Nekoč mi je neka mama priznala, kako slabo je shajala z enim izmed svojih sinov v otroštvu, medtem ko z drugim brez problemov. Ampak po najstništvu obeh se je zgodba totalno obrnila. Tisti, s katerim se v otroštvu ni razumela, sta skozi puberteto vzpostavila neverjetno harmoničen odnos, medtem ko je z drugim povsem izgubila stik in se večkrat sprašuje, kam je izginil tisti človek, ki ga je nekoč bojda poznala. Dogaja se pač vse sorte. Lionel Shriver, avtorica romana Morava se pogovoriti o Kevinu, je prva javna oseba, na katero sem osebno naletela, ki je iskreno spregovorila v nekaj intervjujih o strahu, da se z otrokom preprosto ne ujameš. Ta strah je bil tudi povod za roman, v katerem je sicer uporabila precej skrajen primer pojava psihopatije pri sinu in s tem povezane hude osebne travme matere pri preizpraševanju lastne odgovornosti, vendar se podobne dileme pojavljajo tudi v manj skrajnih oblikah, pa zato nič manj travmatičnih, pa če si hočemo ali nočemo priznat. Še vedno lahko govorimo o neki absolutni ljubezni do potomca, ne moremo si pa v nedogled zakrivat oči pred uvidom, da se starši in potomci pravzaprav lahko enako razumejo ali ne razumejo kot v primeru srečanj s tujci in odločanju o sklepanju prijateljstev glede na nabor možnosti.

3. Popolnoma držijo navedbe v članku, da se pojavljajo razne psevdoduhovne agende, ki poveličujejo mite o ženskosti in diktirajo, kaj naj bi ženskost predstavljala, pri čemer se tovrstni promotorji ali promotorke svojih “duhovno meditativnih” tehnik oklicujejo za predstavnike feminizma, ker bojda razumejo ženskost. Logično, da ravno zaradi diktata, kaj naj bi ženskost bila, minirajo ključen boj feminizma za pravico do avtentičnosti in raznolikosti v pojavnosti, mišljenju, občutkih in delovanju. Ostro pa nasprotujem ideji, da gre za feminizem in da posledično feminizem deluje tudi škodljivo. Takšna spotika v feminističnem kontekstu nastaja izključno zaradi aktualno popularne ideje, ki se napaja na dobrohotni predpostavki, da je feministka vsaka ženska, ki se za feministko pač okliče. Z omenjenim pristopom so nekatere feministke želele vzpostavit širši krog sprejemanja in širit polje dostopnosti feminizma. Zelo lepo. Ampak nerealno in kontraproduktivno, ker so po logiki stvari ravno patriarhalni ideologi začeli zlorabljat to dobrohotno površnost za miniranje feminizma od znotraj! In dejansko se dogaja, da feministke v določenih primerih kritizirajo feminizem zaradi neprepoznanih patriarhalnih sabotaž. Pač padli borci na prozorni finti. Feministke bodo kar namesto patriarhalcev oblatile in uničile pojem feminizma zaradi pristajanja na nerealna posploševanja v imenu vseobče sprejemljivosti, kar je najbolj pogosta mentalno lena šibkost levičarjev nasploh.

Problem zavoljo nerazčiščenosti pojmov je še hujši. Določene feministične frakcije dopuščajo, da se v okvir feminizma vključujejo tudi druga gibanja, na primer LGBTQ gibanje, ki precej bolj učinkovito od feminizma vpleta svoje agende v družbo. Določene agende transspolnih oseb so še posebej problematične, zaradi česar nastaja v pojmovanju feminizma velik kaos. Da ne bo pomote. Podpiram prizadevanja LGBTQ gibanja. Nobenega razloga ni, da feminizem kot od nekdaj v zgodovini ne bi podpiral vsa gibanja v smer širjenja polja človekovih pravic in svoboščin in je tudi protirasistično in protinacionalistično usmerjen. Feminizem pač širi polje interesa, saj ženske predstavljajo udeležbo v praktično vseh možnih podkategorijah družbe. Problem nastane, ko prihaja določena ideologija v resen konflikt s temeljem aktivizma, ki prijazno sprejme aktivizem z drugimi prioritetnimi težnjami pod svoje okrilje. Zgodi se miniranje temeljev krovnega feminističnega aktivizma zaradi aktivizma manjšine, ki je začela učinkovito izrabljat krovni aktivizem izključno za svoje ozke interese. V članku se zato pojavi zdaj že znana agenda o domnevnih feministkah, ki častijo biološki ženski spol in zato diskriminatorno zavračajo pravice transspolnih oseb, ki se zavzemajo za priznavanje družbeno pogojenega spola. Skratka, govorimo o osebah, ki so biološko moški, a se počutijo kot ženske oziroma so psihološko spolno nedefinirane (temu primeren je izraz v imidžu). V članku je navrženo, da grde feministke, ki zagovarjajo le biološki spol, mečejo polena pod noge družbeno spolno definirani manjšini, čeprav one samo niso ob tem nič prikrajšane. Natančnih pojasnil, kako niso nič prikrajšane in zakaj se počutijo prikrajšane, seveda ni. Logično. Saj je v povezovanju z določenimi sodobnimi tendencami transspolnih aktivistov nastal resen kaos. V čem vidim problem?

Prav gotovo ne v boju proti diskriminaciji transspolnih oseb. Imam pa kot feministka resne probleme z določenimi ideološkimi težnjami transspolnega aktivizma. Osnoven boj feminizma je osredotočen na nasprotovanje patriarhalni ideologiji, ki v primeru odnosa med spoloma pripisuje jasno definirane spolne vloge! Feministke smo postale feministke tudi in predvsem zato, ker smo spoznale, da nam patriarhalna ideologija odvzema pravico do priznavanja ženskega spola, v kolikor se ne obnašamo, ne mislimo, ne delujemo ali ne prikazujemo z zunanjim imidžem v skladu s patriarhalno ideološko dogmo pripisane vloge, ki naj bi družbeno definirala ženskost! Patriarhalna ideologija sicer na podoben način pripisuje vlogo, mišljenje, delovanje in podobo tudi moškim, sicer jih zmerja s poženščenimi autsajderji in jim odreka pravico do spolne opredelitve. Ja, biološke!!! Ravno patriarhalna ideologija je tista, ki najbolj postavlja v ospredje družbeno pogojen spol in ga manipulativno izenačuje z naravno pogojenostjo. Feministke so se skozi celotno zgodovino zavzemale za pravico do priznavanja spola ne glede na obnašanje, mišljenje, delovanje in zunanjo pojavnost. Borile smo se proti zmerjanju, da smo možače ali premalo ženske, če ne ustrezamo stereotipu, ki so ga sicer radi uprizarjali tudi ravno tisti transvestiti, ki so kot transvestiti radi tudi javno nastopali. Saj veste, tudi v Sloveniji je za transvestite postal najbolj priročen model oponašanja na primer Helena Blagne, kot prototip feminilnosti v govoru, dometu, obnašanju in pojavnosti. Pravzaprav platforma za šove, ki jih izvajajo takoimenovani dragqueen performerji. Nastala je karikatura domnevne ženskosti! No, proti takšnim in drugačnim stereotipom, kako naj bi izgledala in zvenela optimalna pojava ženskosti, se je pač boril ravno feminizem. Biološko predisponiran moški, ki čuti v sebi žensko, je skušal optimalno ženskost v sebi tudi razvit. In na kaj se je lahko psihološko in izrazno sploh opiral? Jah, na kaj drugega pa kot na družbeno diktirano politiko spolne vloge in pojavnosti, ki pa na žalost sovpada s patriarhalno diktaturo spolnih vlog. Transvestiti so se seveda oprli na vidik glamurozne ženske pojavnosti, ki večino časa in mentalne osredotočenosti svojega življenja potroši za ličenje, preoblačenje v glamurozna ženska oblačila in brbljanje. Ples, moda in petje kot optimalen izraz ženske, ki služi kot pornoobjekt. Materinski stereotip tu pač ni imel mesta, saj biološki moški po logiki stvari težko doživlja materinstvo kot poseben privilegij, pa tudi z miti in stereotipi, ki so povezani z vlogo in likom spodobne matere, nima veliko skupnega. S stereotipom seksualizacije ženske pojavnosti pač ja.

Seveda se je transseksualnost s časom prepoznavala v ogledalu kot izraz z omejenim spektrom, ki ideološko deluje pravzaprav kot podaljšana roka patriarhalne ideologije pri umevanju obeh družbeno pogojenih spolov. Postavi se ključno vprašanje? Kaj pa pomeni družbeno pogojen spol?! Zanimivo je, ko nekdo v imenu feminizma razglasi, da priznava družbeno pogojeni spol celo kot prioriteto nad biološkim spolom! Bi lahko slišala, kakšen naj bi bil družbeno pogojeni spol?! Kdo pa diktira, kakšen je družbeno pogojeni spol? A še vedno patriarhalna ideologija? Obstajajo kakšni novi diktati? S strani koga ali česa neki? Feminizem se je celo zgodovino boril proti družbenemu pogojevanju spola! Za pravico do tega, da je ženska lahko marsikaj in marsikakšna, ker tudi je lahko marsikaj in marsikakšna! Zakaj pa je biološki spol sploh pomemben za medsebojno sporazumevanje? Preprosto zato, da se ljudje pri parjenju med seboj sporazumemo, pri čemer sta za nas pomembni dve informaciji – spol in spolna usmerjenost. To je vse. S tem sporočimo drugemu svoje seksualne preference in drugemu omogočimo, da ve, s čim ima opravka glede na svoje preference.

Kaj se je v razvoju ideologije transspolnih dogajalo do danes? Ker so ugotovili, da se naslanjajo predvsem na patriarhalno ideologijo predpisanih vlog, je klasičen imidž ženskosti ali moškosti mutiral v različne pojavnosti. Ideja o družbeno pogojenem spolu se je v skladu s protipatriarhalnimi agendami razblinjala v smislu! Kaj pa potem sploh preostane osebi, ki zavrača biološki spol in stavi na psihološko pogojevan spol, če ni več jasno, kakšen naj bi družbeno pogojen spol sploh bil?! Huda dilema. Zato danes izumira stereotip spolne pojavnosti tudi med transseksualci in transspolnost je dobila krila. Začela se je aktivistična agenda brezspolnosti (pravzaprav zgolj binarno prehajanje med spoloma) in miniranje spola kot obstoječe definicije nasploh. Jaz sem oba spola, ne glede na to, kakšni so moji spolni organi in kromosomska slika. Mogoče sem danes en spol in bom jutri drug spol (opevan tretji spol v resnici ne obstaja, saj gre le za različice bolj ali manj poudarjenih lastnosti enega ali drugega spola). Ne sprašuj me po spolu, to je absolutno prezapletena definicija za brezmejne širine možnega občutenja na psihološki ravni. Miniranje spola seveda ne more bit del feministične agende. Pozor! To ne pomeni, da nekdo, ki je feminist ali feministka, zagovarja diskriminacijo transspolnih oseb v kakršni koli pojavnosti ali seksualnih preferencah! Niti ne pomeni odrekanja podpori kateremu koli zakonu, ki transspolnim osebam omogoča več možnosti in pravic do lastnega izraza! Nikakor ne! Osebno sem na primer odraščala ob družinskem prijatelju, ki je v Nemčiji operativno spremenil spol in ustvaril srečno partnerstvo s heteroseksualnim moškim, ki je bil pred tem poročen s heteroseksualno žensko. V času, ki je bil bistveno bolj nenaklonjen že gejem, kaj šele transseksualnim osebam. Kakor komu drago! Pravica do osebnega izraza in boj proti šikaniranju in diskriminaciji je eno, ideologija, ki posega v pravico in svobodo drugih, je pa drugo! Kaj se z miniranjem spola, da bi se transspolne osebe bolje počutile v družbi, dogaja?! Vse sorte. Po logiki stvari prihaja do skrajnih aktivizmov, s katerimi se je začelo problematizirat, da spolno in seksualno samodefinirane osebe (heteroseksualne in homoseksualne) pričakujejo enako do transspolnih oseb. Po domače rečeno … vprašanje, ali je nekdo biološko (prirojeno ali postoperativno) moški ali ženska ter seksualna preferenca naj bi predstavljalo žaljiv odnos do visoko ozaveščenih transspolnih oseb. Oseba, ki postane del ideologije nasprotovanja identitetnim politikam, bi se morala osvobodit okov lastne identitete in bi ji moralo bit po tej logiki vseeno, s katerim biološkim spolom seksa oziroma kakšni spolni organi jo pričakajo, ko pade obleka s telesa. Žaljiva in primitivna naj bi bila težnja po takšni informaciji. Ta absurd, ki seveda drastično posega v pravico in počutje drugega, je eskaliral v praksi tudi v zlorabe. Pojavljajo se heteroseksualni moški, ki nadlegujejo in kritizirajo lezbične ženske, ker nočejo seksat z njimi. In tako dalje. V Angliji se je pojavila skupnost transseksualcev, ki so začeli po operativni spremembi spola malikovat prostitucijo kot optimalni izraz osvobajanja ženskosti. Navdušeni nad preobrazbo genitalij so začeli uporabljat pridobljeno telesno lastnost in jo malikovat v optimalni obliki, kar naj bi omogočala le prostitucija. S takšnimi agendami feminizem, ki se zaveda socialnega problema prostitucije v zgodovini ženske, seveda ne more in ne sme imet nič skupnega. Skratka, transspolnost kot ideologija vsebuje določene težnje, ki so brez dvoma v nasprotju s feminističnimi prizadevanji skozi zgodovino. Feminizem sam po sebi ne more predstavljat agende miniranja spola, saj se ravno za pravice spola in proti spolnim vlogam bori. Lahko obstaja pač aktivizem, ki ideološko nasprotuje biološki spolni definiciji in stavi na družbeno pogojeno ” biološko brezspolnost” (kakšna pa je definicija družbene pogojenosti?), ne more pa miniranje spola predstavljat dela feminizma. Ali lahko feminizem podpira ideologijo miniranja biološkega spola? Ne, ne more. Lahko pa seveda kadar koli feminist ali feministka opusti feministična prizadevanja in se pridruži zastopanju druge ideologije. Ideologiji miniranja spola.

Ali vsiljevanje “brezspolnosti” splošni populaciji pomeni interes v krčenje pravic in svoboščin drugih. Jah, logično, da pomeni točno to, v kolikor se oblikujejo zahteve do spolno in seksualno definiranih ter pojavi vsiljevanje “brezspolnih” in biseksualnih občutkov in hrepenenj drugim. Gre za hudo psihološko nasilje. In ja, ukinjanje praktičnih pisoarjev na javnih straniščih – kar znižuje čakalne vrste pred vrati toaletnih prostorov in zvišuje možnost vzdrževanja higienskega standarda javnih stranišč – in podobne akcije so tipičen primer vsiljevanja preferenc ene skupine nad drugo.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 6.12.2020 ob 16:38 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija, Svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Spolne definicije in vloge”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !