Simona Rebolj

« | | »

Če nas ne bo povozil Uber, nas bodo dotolkli pa vsi domači “uberji”

9.05.2021

V Sloveniji so od nekdaj dovoljene lažne sanje in glavobolno jutro se vedno (iz)rodi v nov peklenski dan. Da skoraj dnevno naplavljajo na površje posamezni problemi, okrog katerih doni pričkanje preko medijev vsaj en teden, dokler bučna zabava ne razvodeni v grobni molk, gre na roko zgolj tistim, ki posedajo na ministrstvih in v parlamentu. Državljani potrebujemo korenite socialne in ekonomske sistemske spremembe v boju z globalnimi pritiski, vendar ob polnem zavedanju, kakšne so posebnosti, prednosti, pomanjkljivosti in meje verjetnosti za državo, kakršna je Slovenija, ki nikoli ni bila, ni in ne bo z nobenega pomembnega strateškega aspekta podobna Švici, še manj Nemčiji in še mnogo manj ZDA.

Slovenija je Slovenija! V tridesetih letih samostojne države je slovenska politika predvsem plonkala ideje in vizije drugih držav brez ustreznega konteksta, zato je postala naša država obetavna molzna krava tujim in domačim kapitalističnim skorumpiranim predatorjem. Namesto ustreznih sistemski sprememb, ki bi državljane motivirale in opolnomočile za ustvarjalni razvoj, se bomo do nezavesti pričkali o posameznih primerih, ki serijsko ogrožajo še tisto, česar več nimamo. Tipičen primer blamaže je zadnji aktualni primer nivoja domnevno burne javne “razprave” o “Uber zakonu”.

Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je predstavil predlog, ki naj bi pomembno posodobil digitalizacijo taksi prevoza, pri čemer je zakon pisan na kožo tudi multinacionalni korporaciji Uber. Minister Vrtovec se opira na poenostavljen neoliberalni ideološki pamflet o dobrodošli konkurenci, ki naj bi optimalno uravnavala vse možne probleme, zaplete in neenakopravne svinjarije povpraševanja in ponudbe tega sveta. Na drugi strani se po logiki stvari zgodi pregovorni upor leve struje, ki nasprotuje zakonski spremembi z retoriko pamfleta o nasprotovanju izkoriščanja delavskega razreda v prid zločinsko neomejenemu bogatenju kapitalskih predatorjev. Da bi upor prepričal, je treba na polno aktivirat ves arzenal pristranskih ideoloških emocij. Prihaja tuj okupator, ki bo naše sijajne taksi ponudnike ekonomsko uničil. Najprej jih bo izrinil z domačega trga z nizkimi cenami storitev in poglobitvijo prekarnega izkoriščanja taksistov. Po zlomu konkurence bo navil cene storitev, zlorabljal prevoznike kot ceneno delovno silo in ropal uporabnike storitev, kolikor bo pač mogoče. Slišali smo svarilo, da bodo taksisti lahko plačani zgolj dva evra na uro. Predsednik sindikata taksistov Dejan Jefim agresivno divja, čemur bi morala levičarska socialno čuteča duša ploskat, saj se človek vendar bori kot pogumna miš s ptico roparico, ki že razprostira krila in škljoca s kljunom na nebu. To so te poenostavljene pravljice za butalce brez podnapisov in pomembnih podrobnosti v pojasnilo.

In kakšna je realnost?

Naj najprej poudarim, da živim v Ljubljani od rojstva in sem predvsem uporabnica našega sramotnega javnega prevoza, kadar ga pač potrebujem, ker kolo ne ustreza vedno danim vremenskim razmeram in potrebam. Kolo kot edini transportni vzvod v imenu zelene politike prihodnosti ustreza predvsem ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju, da lahko izvaja domnevno okolju prijazno agendo, ker MOL ne deluje v smeri kakovostnega, ugodnega in državljanom prijaznega javnega transporta, ampak vsiljuje predvsem parkirno politiko in gradnjo garaž z zasoljenimi parkirninami!

Že celo življenje opazujem, s kakšno lahkoto bi postala Slovenija primer zgledne izrabe naravne danosti za visoko funkcionalen in cenovno ugoden javni prevoz podnevi in ponoči, namesto da državljani ustvarjajo nepopisen dren, hrup in onesnaževanje z avtomobili, da se počasi in nervozno cijazijo sto metrov naprej in nazaj, potem preklinjajo zaradi iskanja parkirišča in kasneje še bolj preklinjajo zaradi navitih cen parkirnin. Moja volilna preferenca na županskih volitvah je od nekdaj v zagotovitvi kakovostnega javnega prevoza. Lahko si torej predstavljate, kako navdušena sem nad strategijo Zorana Jankovića. Avtobusni prevoz predstavlja mučno dolgo čakanje na avtobusnih postajah, za kar je državljan nagrajen s smrdljivim drenjanjem v kovinski škatli z okni, ki so oblepljena z oglasi. Za občutek transporta živine za zakol plačamo absolutno preveč. Promet v Sloveniji je povsem brez potrebe in z vseh vidikov kot preizkušnja osebnega smisla za razvoj napada panike.

Taksi predstavlja relevantno in udobnejšo alternativo splošni torturi javnega in zasebnega prevoza, še posebej v mrzlih deževnih dnevih. Odgovor na vprašanje, kakšne so moje izkušnje z domačimi taksisti v zadnjih vsaj petnajstih letih, se skriva v dejstvu, da se že nekaj let izogibam njihovim izjemnim storitvam. Škoda živcev in denarja. Ne poznam osebe, ki bi taksi uporabljala najmanj enkrat na teden in izrazila zadovoljstvo s storitvami. Taksi ponudniki nam na spletnih straneh obljubljajo domnevno cenovno ugoden prevoz s prijaznimi taksisti. Zakaj bi zamudila na sestanek, pravijo, če me lahko taksist hitro in varno pripelje na cilj. Zakaj bi se odpovedala kozarčku močnega, če me lahko prijazen taksist varno pripelje nažgano domov. Blablabla …

Realnost? Da me taksist nervira s pešačenju primerljivim tempom drsenja po cesti in očitno zavira ob zeleni luči na semaforju, da bi le podaljševal vožnjo, je bila običajna izkušnja. Da mi nažiga muziko po lastnem izboru na ves glas in mu dol visi za moje počutje, je bila tudi običajnost. Da me ne pelje po najkrajši poti, ampak me vozi naokrog po mestu, kot da sem svetovna budala, je logično. Ampak to še ni vse! Kaj doživiš, ko podaš pripombo! Primitivno nadiranje, lažnive izgovore in na splošno bonton na nivoju neandertalcev. Nekoč je agresivnega kretena za volanom ustavila šele moja jasna napoved, da bom poklicala policijo. Nesramno sikanje lahko stranka redno doživlja, če taksist nima na zalogi ustreznega drobiža na voljo, da bi ga stranki vrnil ob poravnavi računa.

Na spolno nadlegovanje lahko računajo ženske, če si drznejo privoščit taksi celo sredi noči brez “bodyguard”. Vsaj trikrat zaporedoma nisem le zamudila na »sestanek«, ampak sem zjutraj ob čakanju na taksi s strani monopolnega ponudnika stala na dežju zaman! Ni se pripeljal in dispečerka je redno prekinjala moje klice na pomoč! Vsakič ko sem le prispela na cilj in pojasnila svojo zadrego, so vsi prisotni potrdili, da se je to zgodilo prevečkrat tudi njim. Razumejo. Pogost pojav. Še posebej ob slabem vremenu. Pritožb sem odposlala par, na kar po logiki stvari nikoli nisem prejela niti odziva!

Za opravljanje dela taksista očitno ne obstajajo niti najnižji kriteriji osnovnega profesionalnega bontona, kaj šele izvajanja zaželene kakovostne storitve, taksi prevozi pa niso niti najmanj cenovno ugodni za naš prostor in povprečne dohodke, še najmanj oderuška ponudba na Obali. Taksi ne sme predstavljat zgolj luksuzne storitve, v kolikor nismo neumni in razumemo poanto zelene bodočnosti na področju mobilnosti. Kritiko posredujem z mirno vestjo, hkrati pa opozarjam, da prenekateri taksisti ali taksistke svoje delo opravljajo profesionalno in etično, a za to ne prejmejo zadovoljivega plačila, kaj šele nagrade. Seveda imam s taksisti tudi zelo dobre izkušnje, ampak treba se je zavedat, da če v določenem poklicu ne obstajajo nikakršni najnižji kriteriji sprejemljivosti, je na takšen način najbolj diskreditiran ravno kakovosten kader, kar ne velja le za področje taksistov. S poraznimi kadrovskimi kriteriji tudi zavoljo nižanja stroška dela se danes srečujemo na vseh področjih.

Logično, da si vsi želimo kakovosten in cenovno dostopen taksi prevoz. Logično, da me veseli možnost digitalne rešitve, ki voznika zavezuje, da me ne nateguje cenovno ali z izbiro poti do cilja. Logično, da si želim izboljšanega nadzora nad delovanjem taksistov in več varnosti državljanov. Logično pa je tudi, da v nobenem oziru ne podpiram zasužnjevanja in razpada temeljnih socialnih kriterijev na področju delovno-pravne zakonodaje. Oprostite, ampak zakaj neki je sploh omogočeno, da bi bil delavec na katerem koli delovnem mestu plačan le dva evra ali celo manj na uro?!

Od kdaj se uresničuje težnja Dušana Šešoka, ki je z neoliberalno surovostjo brez primerjave nekoč javno pozval k ukinitvi zakonsko določene minimalne plače, kar lahko enako velja za pogodbena dela s pavšalno ali urno postavko? Takrat je bil Šešok kolektivno označen za psihopata, ki naj bi izrekel nekaj nepredstavljivo nehumanega. A zdaj smo pa že tam, kjer tovrstne ideje veljajo za dovoljeno predvidevanje možnosti?! Zdaj smo obtičali na točki, na kateri zaradi načrtne odsotnosti ustrezne regulacije in nadzora nad prekarnim delom in nad trgom nasploh levičarji poenostavljeno promovirajo spodbujanje rednega zaposlovanja. Super ideja, ker ne obeta rešitve česar koli. Bodo na primer taksisti bolj zadovoljni, če bodo redno zaposleni prejemali za deseturne delovnike slovensko najnižjo plačo?

Nehajte se norčevat iz nas! Taksisti niso edini na trgu, ki so podvrženi pastem prekarstva! Ranljiva družba, v kateri vlada sistemski kaos, deregulacija trga in porazne socialne razmere bo po logiki stvari lahka tarča domačih in zunanjih plenilcev. Podobno, kot je jasno, da umik ameriških sil iz Afganistana ne pomeni miru in blaginje v bodočnosti Afganistancev. Ekonomska vojna, ki jo nekateri ljubkovalno imenujejo ekonomska “svoboda”, enako predvideva določena naravna primitivna pravila igre plena in plenilca. Kdo je kdo?

Predsednik sindikata taksistov je v očitnem konfliktu interesa, kar je povsem običajna praksa v slovenski divjini. Dejan Jefim je lastnik podjetja Net informatika, ki svoje digitalne storitve monopolno prodaja taksi podjetjem v Sloveniji in Srbiji. Podobno kot Uber profiterji poskuša tudi Dejan Jefim zelo podjetno širit prostor za lasten dobiček brez relevantne konkurence na vidiku. Kot zastopnik domnevnih interesov taksistov nastopa z retoriko in obnašanjem tempirane bombe. Ampak nikogar do zdaj v Sloveniji stanje na področju taksi prevozništva ni brigalo!

Vsaj do prevzema evra v Sloveniji so bile moje izkušnje in izkušnje mnogih s taksi prevozi v vseh ozirih zelo dobre. Kaj se je medtem spremenilo in zanemarilo? Nič posebnega in popolnoma vse. Klasična slovenska poosamosvojitvena zgodba na vseh področjih po spisku. In zdaj, o zdaj, bom poslušala, da odganjanje Uber ponudnika – ptice roparice iz tujine – pomeni neverjeten boj za delavske pravice in celo za neobstoječo kakovostno domačo ponudbo?! Slej ko prej bo prišel pač naslednji “uber” ali pa bomo hlapčevsko zadovoljni z izkoriščanjem domačega “uberja”. Kateremu “uberju” bodo vrata odprta za ropanje potrošnikov in delavcev, bo enako kot do zdaj odločala vladajoča politika s svojevoljnimi klientelističnimi povezavami in apetiti. Po potrebi jim bodo pomagali zavajat in umirjat nategnjene državljane njihovi servilni mediji.

Saj bi izjavila, da toliko bedarij, sprenevedanja in prozornih manipulacij v zvezi z aktualno vojno taksi služb že dolgo nisem požrla s strani “zainteresiranih” politikov, a kaj ko se tovrstne predstave za javnost redno vrstijo, sistemskih socialnih in razvojnih rešitev pa ni na vidiku. Slovenija postaja idealen mali skorumpiran prostor za roparske vojne lobijev, zasužnjeni in vedno bolj siromašni državljani pa ujetniki neoliberalnega molznega laboratorija z vedno ožjim spektrom vere v odrešitev.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 18. 4. 2021

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 9.05.2021 ob 17:14 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Če nas ne bo povozil Uber, nas bodo dotolkli pa vsi domači “uberji””
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !