Simona Rebolj

« |

Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost

1.06.2021

Predstavnikom gledališke scene se je v lockdown obdobju zgodila izjemna priložnost, da bi se izrazili kot intelektualno in duhovno dojemljiva, senzibilna in evolucijsko napredna človeška bitja. Kakšne sledi puščajo ustvarjalni procesi na njihovih osebnostih? Ali so sploh omembe vredne? Gledališčnike je oplazila lovka Metoo gibanja. Igralka mlajše generacije Mia Skrbinac je dvignila kuliso in opozorila na obstoj totalno zanemarjene, a še kako intrigantne drame o erotično konfliktnih dramah med spoloma. Storila je nekaj, česar si njene predhodnice niso drznile. V mentalno patriarhalizirani družbi niti niso dobro zaznavale obstoj relevantnih dram, v kakršnih bi morale ravno one uprizarjat močno glavno vlogo, namesto da se še naprej vdajajo neštetim navidezno glavnim in stranskim vlogicam omlednega spolnega klišeja v slogu patriarhaliziranih nebulotičnih fantazem prikrite moške frustracije.

Nekateri gledališki ustvarjalci so med drugim tudi v vlogi profesorjev na AGRFT in ravno akademijo, kjer se kalijo mladi bodoči gledališki ustvarjalci, je doletel pomemben izziv. Žal so uprizorili predvidljivost na ravni povprečne družbene ubožnosti. Prijav zaradi spolne ali druge vrste zlorabe moči se je na AGRFT zgrnilo več, a le Mia Skrbinac se je osebno izpostavila, podala konkretne navedbe in uradno prijavo organom pregona. Nihče izmed aktualnih ali bivših študentov ni sledil njenemu zgledu! Ker so anonimne prijave konkretnih profesorjev ostale nepodpisane, so po logiki stvari vse po vrsti zavržene. Predstavniki AGRFT so se zavili v molk in zadevo uredili po svoje. Ker pač lahko. Ker ne obstajajo nikakršne zunanje komisije, ki bi z ustrezne profesionalne distance obravnavale tovrstne primere.

Prijaviteljem bi morali nudit ustrezno sistemsko urejeno psihološko in pravno pomoč! Le na takšen način si bodo upali izpostavljat, kar je tudi ključen način, da se storilce ustavi pri zbiranju novih tarč zlorabe. Slovenska družba bi morala izkazat konkretno podporo in pripravljenost na razreševanje hudega problema, ker so spolna nadlegovanja in prenekatera posilstva skoraj nedokazljiva, saj se običajno dogajajo brez prič in brez stvarnih dokazov. Zbiranje povsem anonimnih zgodbic o posilstvih in spolnem nadlegovanju za Inštitut 8. marec je zato že dolgo samo sebi v namen, saj anonimne zgodbe nimajo nikakršne verodostojne vrednosti. Objavljanje anonimnih zgodb v neskončnost pa se lahko hitro celo sprevrže v izživljanje, ki predvsem vzburja spolne predatorje. Tolaži jih, da so dosegli edini učinek, ki ga zavoljo osebnostne izrojenosti pač zmorejo – pečat travme in druge negativne emocije.

Na tej točki problema nastopi v “drami” igralec Boris Ostan v sramotni vlogi s skrajno mizerno, prozorno in banalno predstavo za javnost, ki mu jo je 8. maja omogočil urednik Sobotne priloge Dela ob asistenci novinarke Patricije Maličev. Boris Ostan je tudi profesor na AGRFT. Po tem, ko se je odvil najbolj predvidljiv scenarij in se je kader AGRFT ovil v popoln molk, je po logiki stvari v zraku ostalo nekaj gnilega, neizpovedanega in nerazrešenega.

V zadnji pogovorni oddaji Miše Molk na nacionalni televiziji je nastopila Nataša Barbara Gračner. Na AGRFT se po njenih besedah dogajajo močni premiki. Spreminja se mentaliteta. Sprejeli naj bi tudi nekaj ukrepov za vzpostavitev bolj varnega in komunikacijsko žlahtnega okolja. Skratka, vse je okej!

Boris Ostan se je na retoriko načelnosti in dobrih namenov Nataše Barbare Gračner v intervjuju dobesedno posral! Ta trenutek resnice je seveda več kot dobrodošel, zato se zahvaljujem Borisu Ostanu, da je z vsemi stereotipnimi puhlicami in prozornimi manipulacijami pokazal pravi obraz duševnega in duhovnega stanja na AGRFT! Dolg intervju preočitno služi zgolj pavšalnemu napadu na feminizem in na poskusu utišanja hipotetičnih študentk in študentov, ki bi se morda kdaj v prihodnosti le odločili postavit za lastno dostojanstvo in podpisat pod anonimne prijave.

Boris Ostan je jasno sporočil, da kader na AGRFT še vedno preigrava zastarele patriarhalno šovinistične primitivizme in da ni naklonjen odpiranju, kaj šele razreševanju kakršnega koli problema v odnosu med spoloma, zato je za študente bolje, da molčijo, če sanjajo o karieri v podalpski deželici. Ostan je udar izvedel s položaja trojne moči! Kot etabliran igralec, kot profesor na AGRFT in kot nekdo, ki ima dostop do privilegiranega medija, ki mu nudi posebej izpostavljeno možnost, da udriha prosto po volji osebnega interesa. Očitno to počne v upanju, da je slovenska družba še vedno tako naivna in intelektualno podhranjena, da se ne bo pretirano osmešil.

Po mojem mnenju je nezaslišano bedno že to, da se igralec nacionalnega gledališča očitno še ni srečal s premislekom o eni ključnih dilem v življenju. O obstoju krivde, čeprav nekomu krivda ni dokazana. In na drugi strani o obstoju nedolžnosti, čeprav je nekomu naloženo breme krivde. Problem nedokazane krivde obstoju krivde navkljub je pomemben element ravno v primerih spolnega nadlegovanja. A Boris Ostan nas dolgočasi s pravno definicijo, da je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Eh, gospod Ostan, zadeve so lahko precej bolj kompleksne in od vas bi pričakovali, da vas bo dramatična kompleksnost tudi precej bolj zanimala od flancanja po potrebi zaradi občutkov ogroženosti.

Ostan je v intervjuju zdrdral moralni pamflet v podporo potezi Mie Skrbinac. Enako je storilo veliko njegovih kolegov. Spoštujemo pogum Mie Skrbinac, podpiramo njen boj in ostro zavračamo vsakršno nasilje … blablablabla … Kako brezvezni in nepovezani z realnostjo so na pamet napiflani družbeno ali politično sprejeti moralizmi, ki jih lahko blebeta za osebno krinko tudi vsak psihopat, je Ostan odlično demonstriral. Skoraj vse, kar je namreč nadalje natvezil v intervjuju, je popolnoma očiten pljunek v obraz ravno Mii Skrbinac in vsem, ki bi se zgledovali po njej!

Ostan je razpredal povsem nekonsistentno, enoumno in zmedeno. Današnji feminizem je označil za benigen, ker bojda žensko postavlja a priori v položaj nemočne žrtve. Enako flanco so patriarhalci trosili naokrog ob vsakem valu feminizma v zgodovini. Skušali so pač minirat pogum feministk s pritiskanjem na njihov ego po edinem vzoru, kakršnega sami poznajo. Patriarhalno vzgojenemu blaznežu, ki je obseden z idejo, da mora vladat vsemu in obvladat vse, samo omeniš, da morda predstavlja žrtev, pa se bo skril in sesedel od sramu. Revčki. Ženske se po Ostanovem mnenju ne bi smele postavljat v situacijo, ko jim morajo moški pomagat. Kot moško domeno pa – saj ni res, pa je – označuje državo in policijo. Torej vrh položajev moči. Od države ženske torej ne bi smele pričakovat nič, pa bo morda treba razmišljat o preselitvi na luno. Ni niti pojasnil, kako neki si predstavlja feministično zavzemanje za enakopravnost pod njegovimi pogoji, ki diktirajo popolno odpoved upanju, da bi ženske od moških kar koli sploh pričakovale. Se strinjam z njim. Ko prisluhnem njemu in njemu podobnim, se zdi, da od moških ni mogoče pričakovat ničesar in da je edina možnost vojna. Enako so spoznale že sufražetke, ko po dolgih letih poskusa dialoga z moškimi na položaju moči, niso uspele vzpostavit nobenega človeško razvitega dialoga, zato so se morale poslužit militantnih pristopov. Je Ostan kdaj takšne krilatice o nezaslišanem pričakovanju pomoči s strani države in policije pridigal homoseksualcem? Borcem proti nacionalizmu in rasizmu? Verjetno si ni drznil!

Predrzno pametovanje se je nadaljevalo. Gibanje “Jaztudi” naj bi se izrodilo. Zakaj? Eh, oh, ah, ker gospoda moti, da bi lahko anonimke predstavljale orodje za izgubo službe. Bljak! Ta cmerava odvratna otroška sebičnost v telesu ostarelega odraslega moškega je neprebavljiva. Gospoda ne briga, kako se počuti nešteto žensk, ki zaradi nedokazanega spolnega nadlegovanja kasneje doživljajo še hud mobing od predatorja, ki ostane na položaju, in izgubijo službo. Takšnih primerov je namreč velika večina, medtem ko je lažnih prijav, ki pomenijo kaznivo dejanje, zgolj peščica. A Ostana najbolj skrbi moška rit in se zgraža, da ženske pričakujejo neko sodelovanje ali celo pomoč od moških. Ja, pa res! Ali smo zblaznele?! Džentelmeni so vendar izumrli v pravljicah, v stvarnosti pa še nikoli niso obstajali. Veseli me, da predvsem mlajša generacija moških že obeta mentalitetne premike in vzbuja upanje v pogumne in vsebinsko suverene moške, ki ne potrebujejo patriarhalnih idiotizmov, da bi se počutili pomembnejše, kot v resnici so, in se tudi ne bojijo feminizma, ker nimajo razloga za strah.

Gibanje “Jaztudi” se Ostanu ne zdi dovolj modrosti polno, ker naj bi začelo s puritanskim pogledom sankcionirati tega in onega, hkrati pa simptomatično opozarja na intimno vrednost erotičnih odnosov, o čemer se baje ne spodobi kar počez javno razpravljat. Kako dolgočasen kliše! Kdor suvereno stoji za svojimi odnosi, pa naj bodo ti tradicionalno zgledni ali posebni ali perverzni, se nima česa bat. Suvereni niso predvsem puritanci, ki potrebujejo visoko stopnjo molka in splošne zadrege do erotike v svojem okolju, da bi sploh lahko izživljali seksualne podvige kot greh, na drugi strani pa svoje “grehe” tajili, izigravali zgledne poročene može in očete ter se bali namišljenega župnika, ki žuga v njihovih opranih možganih. Predvsem zaradi puritancev, ki so erotično impotentno in frustrirano izigravali seksualno osvobojene osebe, v resnici pa so v odnosu do žensk še vedno rotirali le okrog modela matere ali kurbe, se je izrodila seksualna revolucija. Nič bistvenega se od takrat ni spremenilo.

Kaj ko bi lažni borci proti puritancem postali pogumni in spregovorili o čem iskreno ali celo o čem bistvenem? Če se namreč profesorji na AGRFT počutite tako ogroženi od študentov ali od žensk nasploh, je nekaj gotovo narobe samo po sebi, o čemer bi bilo vredno spregovorit, sicer vas bo slej ko prej senca, pred katero bežite, ujela.

Ampak Boris Ostan spet ne vidi problema pri sebi ali svojih kolegih. Ne, on je mnenja, da je današnja mladina premalo pogumna, ker baje ne upa jasno spregovorit s svojimi profesorji. Osupljivo! Kdo od študentov si bo pa še kdaj upal pogovarjat iskreno s profesorji na AGRFT po Ostanovem intervjuju?

Mladi imajo še danes opravka z egomaničnimi in agresivnimi patriarhalci, s kakršnimi ni možen dialog. V načinu komunikacije, nivoju razgledanosti in obnašanju premnogih na področju kulture ali pa podjetnika Andreja Mertlja, s katerim sem spodbudila polemiko na portalu+, v odgovor pa nepresenetljivo prejela paberkovanje o nekem šovu in otročje smešen poskus blatenja na osebnem nivoju, ni nobene razlike.

Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da bi se v želji po razkrivanju dilem v odnosu med spoloma spustil v dialog z nekom, ki je na področju patriarhalizma in feminizma razgledan? Ne premorete niti toliko poguma, da bi vsaj v svojem krogu vzpostavili javno razpravo s tistimi, ki podpirajo feminizem in razumejo, zakaj se dogaja, kar se dogaja! Kje je vaš pogum?!

Jernej Lorenci je pred kratkim privolil v intervju v internetni oddaji Aleša Ernecla, kar me je precej presenetilo. Aleš Ernecl je pač izpričan radikalen desničar, ki se čuti med drugim dolžnega udrihat tudi po feminizmu in goji globoka čustva do težav incelov. Predivji, preveč iskren in pretežek kaliber celo za stranko SDS, ki se mu je precej hinavsko odpovedala. Jerneju Lorenciju se je zdelo vredno z Alešem Erneclom klepetat o gledališču, glasbi, kulturi … Neverjetno! Suverenost Lorencija ni bila ogrožena. Na koncu pa se je Lorenciju zdelo vredno Erneclu tudi izpovedat, kako ambivalenten odnos ima do gibanja “Metoo”. Kar je preveč, je pa preveč, mar ne. Argumentiranega mnenja predstavil ni. Udrihal je po domače, kot vsak drug paberkovalec v gostilni. In ko mu je Ernecl izpovedoval, kako celo on kot nacionalist prepoznava nekaj dobrega v muslimanski kulturi, je Lorenci molčal in se smehljal. Alešu Erneclu seveda ugaja muslimanski odnos do žensk. Zdi se mu fajn, ker na takšen način lažje vsak moški pride do neke ženske. Enako kot do krožnika, lončnice ali zrezka. Profesor Lorenci pa nič. Kje je pogum Ostana, Lorencija in še marsikoga izmed molčečih, da bi vstopili v dialog s komer koli, ki bi predstavljal kakršen koli vsebinski izziv?!

Situacija je preočitno še bolj absurdna. Profesorji na AGRFT se očitno tako bojijo študentov, da so na sprejemne izpite zaparkirali psihiatra, ki jim podaja pavšalno mnenje, kdo od kandidatov na sprejemnih izpitih bi lahko zavoljo duševnega stanja predstavljal problem. In Boris Ostan se s tem dosežkom v intervjuju pohvali. Debelo buljim. Boris Ostan je spomnil na škandal izpred let, ko je ravno Jerneja Lorencija študent zabodel z nožem. Profesorji niso nujno dovolj psihološko podkovani, da bi se znali ustrezno odzivat na hujšo duševno nestabilnost, je modroval Ostan. Niti z besedo ni omenil, da v primeru profesorjev lahko ni problem le to, da se ne znajo odzivat na možen izbruh duševnega zloma, ampak da morda izbruh duševne nestabilnosti celo izzovejo. Je takšno vprašanje tudi del notranje preiskave? Verjetno ne.

Profesorji umetnosti so obesili za vrat kandidatom za študij igre psihiatra, ki prav gotovo ne more ustrezno presojat na podlagi mimobežne presoje o človeku. Mnogi bralci in bralke morda ne veste, da duševne motnje ali bolezen med igralci, kot tudi med drugimi umetniki, niso nobena posebna redkost. In prav nič nenavadnega tudi ni, da so igralci z bolj ali manj resnimi duševnimi kolapsi v svoji zgodovini tudi primerki vrhunskih igralcev. Jernej Lorenci je z nekaterimi izjemnimi igralci, ki jih pestijo duševna nihanja, zelo rad ustvarjal predstave. Boris Ostan sodeluje s kolegi, ki so podvrženi duševnim odklonom. Duševne motnje ali bolezni niso za poslanstvo igralca ali režiserja relevantna ovira. Hujši problem so osebnostne motnje, ki jih nihče nepodkovan ne prepozna in so lahko resno nevarne in toksične drugim.

V poklice, kjer se obeta slava, se zateče še posebej veliko oseb z narcistično osebnostno motnjo. Vendar se profesorji na umetniški (in ne vojaški) akademiji bojijo neobvladljive duševnosti študentov. Je to zgolj bedna šala ali stvarnost?! To ste se naučili o življenju preko domnevnega razumevanja številnih dramskih del? Povsem iskreno, s prav nič žaljivosti v besedah, ki jih izrekam, menim, da bi takšen profesorski kader resno potreboval redne pomenke z dobrim in zelo usposobljenim psihiatrom.

Lansko leto je umrl vrhunski igralec Peter Musevski. Boril se je z depresijo. Nekaj mesecev kasneje je v triintridesetem letu umrl vrhunski gledališki režiser Igor Vuk Torbica. Boril se je z depresijo. Igor Vuk Torbica je bil prepoznaven tudi po močnem angažmaju in prodorni kritiki politike in družbe. Veliko je zaznaval in dojemal. Morda še preveč. V enem izmed odmevnejših televizijskih intervjujev o politični situaciji v Beogradu je podal tudi sledečo izjavo: “Če se pogovarjaš z idiotom, tvegaš, da tudi sam zveniš kot idiot!”

Vuk Torbica je kritiziral komunikacijo aktualne srbske politične scene, ki bi jo zlahka primerjali tudi s slovensko. Zelo neprijetno izpade, če se preočitni idiotizmi začnejo razširjat tudi v sfero kulture. Partnerica preminulega režiserja, igralka Hana Selimović, ki je prav tako družbeno precej aktivna, je tudi javno in odgovorno podprla gibanje “Nisi sama”, ki je eskaliralo v Srbiji.

Kaj počnete pa vi v dobro družbi kot javna oseba, gospod Boris Ostan? Klepetate z novinarko o možnih pomenih objemčkov, kot da smo vsi na glavo padli. Jernej Lorenci molči kot grob, Janez Pipan vzvišeno grmi, Nataša Barbara Gračner pa podaja v javnost naivne optimistične izjave, za kakršne ni jasno, ali sama verjame vanje ali zgolj taktično blefira. Hvala za mnogo manj kot nič.

Objavljeno v spletnem mediju Portal+: dne: 16. 5. 2021

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 1.06.2021 ob 02:05 pod Aktualno, Družba, Gledališče, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !