Simona Rebolj

« | | »

Mare of Easttown

22.06.2021

Nekaj besed bom namenila novi nadaljevanki Mare of Easttown, ker je požela plaz navdušenja pri občinstvu in večini sodobnih piscev kritik, a s posameznimi opombami, ki pa odzvenijo manj pomembne v primerjavi z domnevno vrhunsko celoto.

Ko se pojavi “fenomen”, ob katerem so običajno pomembne opombe interpretirane kot povsem obrobne, se samo po sebi postavi vprašanje, kakšen motiv za navdušenje je tako močan, da je utemeljena kritika odrinjena povsem na rob. Če se poslužim drobnega sarkazma, bi lahko rekla, da enako, kot so vse prikazane družinske deviacije v nadaljevanki predvsem rezultat stereotipnih psiholoških vzvodov zanikanja in molka zavoljo potlačevanja osebne nesreče, je tudi splošni odziv nad nadaljevanko temu podoben. Tako smo izstradani užitka ob konzumaciji televizijske ponudbe, ki bi jo bilo možno nagradit s pojmom “kakovostno in smiselno”, da smo že v fazi prvih znakov po možni očaranosti pripravljeni spregledat ves bulšit, da le ne bi ostali raz-očarani.

Mare of Easttown si že po ogledu prve epizode očitno zada visoke cilje, kar se tiče fabule, obrti, dramaturgije in seveda igralske prezentacije. Že sama promocija je bila usmerjena v prepričevanje občinstva z vseh kotov in smeri, da nikakor ne gre zgolj za še eno mračnjaško kriminalko z lovom na morilca v dolgi vrsti podobnih konceptov, ampak za nekaj mnogo več! Spremljali bomo predvsem odlično dramo! Bejžte, no, kdo bi si mislil?! Promocijski kolaček, ki danes nima več posebnega smisla, saj že od skandinavskih standardov dalje sploh ni mogoče več prodat za ekskluziven dosežek nobenega trilerja ali krimiča, ki hkrati ne ponuja tudi odlične drame! In kaj naj bi to pomenilo? Pričakujemo nadpovprečno predstavljeno psihologijo karakterjev, ki odstopa od površinskih klišejev, ali pa zanimive osvetlitve novih zornih kotov določenih utrjenih stereotipov. Pričakujemo tudi bolj intenzivno posvečenost motivu za zločine, zaplete in tragedije namesto zgolj bolj ali manj zapletene matematike ob ugibanju, kdo je morilec. In pričakujemo seveda nadpovprečno zanimivo zgodbo ali predstavljene aspekte večnih dram in travm. Zanimiva drama, pri kakršni se ustvarjalci namučijo s poskusi izvirnosti in več inteligence od prodajanja klišejev, ne bi smela bit več pod vprašajem, v kolikor se nekaj prodaja v imenu nadpovprečja. Ali Mare of Easttown ustreza visokim kriterijem sodobne ere? Po mojem mnenju niti pomotoma, kar pomeni, da je prostora za manipulacijo z občinstvom še veliko. Nič presenetljivega.

Kaj ponuja nadaljevanka Mare of Easttown, da si je v tekmi razcveta priljubljenosti miniserij in nadaljevank, izborila status posebne pozornosti? Ponuja predvsem obrtno scenaristični trik, ki si ga do zdaj v tako brezsramno patološki različici ni privoščila še nobena tekmica v privilegirani in bogati produkciji. Spremljamo lahko predvsem odlično igro Kate Winslet in enako zadovoljivo asistenco kolegov v vseh spremljajočih vlogah, kar ni nikakršen poseben dosežek za današnjo visoko produkcijo z zajetno zgodovino urjenja in razpoložljivega kadra. Zgodba? No, pod to točko se skriva pa bistvo trika. Toliko navrženih zgodb, kot jih boste deležni ob ogledu Mare of Easttown, boste lahko doživeli le še v povprečni žajfnici. Ampak žajfnica si bo vzela veliko časa za razvoj plitkih nebuloz, Mare of Easttown pa grmado halo efektov natlači v sedem delov. Gneča dramatičnih usod in zapletov je brezmejna! Ni posameznika in družine brez hude drame. Dren “šokantnosti” in stresa je tako patološki, da po logiki stvari določeni dramatični nastavki, ki bi se lahko razvili v pozornosti vredno zanimanje, izvisijo povsem v prazno kot mizerno povprečen seks ob visokih pornografskih pričakovanjih. Angelska deklica z Downovim sindromom se na primer pojavlja le zato, da lahko asistira v določenem prizoru, ki je relevanten za razplet ene izmed drugih zgodb s konfliktnimi odnosi in da vzgojno opozarja na pojav medvrstniškega nasilja po šolah. Ampak samo opozarja! Obstaja pač! S tematiko je sicer opravljeno kot z drekom na cesti. Nikakršnega kritičnega vpogleda ni na vidiku. Zgolj nastavek in na svidenje prihodnjič. Kakec s pločnika pač odstranimo, da nam ne smrdi, ko je odpravljena črevesna potreba. Še huje! Z vsemi zapleti, ki preočitno služijo vzgojnim pridigam, scenarij v večini primerov ravna najbolj varno, kolikor je mogoče. Pojasni nam, da so vsi ljudje na tem krutem svetu pač samo ljudje in da ima vsak svoje zajebane težave in travme iz otroštva, zaradi česar postane pač takšen ali drugačen izrodek. Pač, pač, pač …! In ne samo to! Ker smo duhovno razvita bitja – napumpani z bukvicami za duhovno rast in samopomoč – razumemo, da nič na svetu ni črno belo, zato nihče ni le dober ali slab po značaju. Zadeve so precej bolj večplastne. A res? Kako, kje, kdaj in zakaj pa? Pozabite! Nadaljevanka se ne ubada niti z idejami o kukanju pod površje. Važno, da štekamo, da nič ne štekamo in opletamo s pamfleti. Samo probleme imamo, a veste, dokler nismo pripravljeni pomagat psihoterapevtu, da bi nam pomagal. Zeeeeh! Ameriška produkcija zna bit res neprebavljivo plitka, še posebej ko se trudi postat globoka, prodorna in celo … oh, prosim, nikar … vzgojna.

Kadar se scenaristični bog odloči moralizirat, to počne izključno na ravni povsem zastarelih stereotipov tipa: “Prekleta prasica, a se spet kurbaš z možem moje najdražje prijateljice!” Ni problem, da noben karakter v nadaljevanki ne premore trohice lucidnosti ali vsaj kompleksnega toka misli in reakcij. Problem je v tem, da nadaljevanka manko vsebine krpa z izgovorom, da nam zgolj prikazuje življenja “običajnih” pozabljeni ljudi, ki so ujeti v deprivilegiran položaj in večinoma tudi v revščino tam nekje na obrobju, v odročnih malih krajih, kjer so neobičajnosti že zdavnaj postale običajne in abnormalnosti že zdavnaj povsem normalne. Tokrat v Pennsylvaniji. Vsebinsko luknjo, neizvirnost, serijsko plonkanje in parado klišejev skuša nadomestit s kvantiteto – z naspidiranim dramaturškim tempom, preobiljem zgodb in osebnih problemov preštevilnih likov. Ali je vsaj osrednja zgodba glavne protagonistke obdelana bolj podrobno in celostno? Ne, ni. Še ena junakinja v vrsti junakinj, ki je z razlogom kronično v depri in ima veliko težav na delovnem mestu, čeprav je “genialna” in pogumna. Razlog njene depre? Mora obstajat preočiten razlog, a veste. Ne moreš morit sebe in drugih brez prepričljivega razloga na tem skrajno krasnem svetu. Sin se je zadžankiral in ubil. In potem ji je seveda mož pobegnil z bolj vedro in koristno družico. Kaj je lahko hujšega od smrti otroka? Ker nadaljevanka ni v ničemer izvirna, tudi ob prikazovanju doživljanja osebne nesreče glavne junakinje plava na površinskosti družbeno sprejetih rangov tragičnega. Avtorji nadaljevanke niso tvegali absolutno ničesar, kar bi odstopalo od preverjenih statistik, kaj naj bi užgalo pri povprečju občinstva. In točno takšen je tudi epilog tega komercialnega produkta, ki ni nič več od obrtno spoliranega komercialnega produkta. Nič več od žajfnice, ki je zrežirana, odigrana, posneta in zmontirana, kot da ni zgolj žajfnica, ampak morda celo nekaj več. Vrhunska embalaža z industrijsko vsebino preverjenih družbeno izglasovanih tragedij, ki se uvrščajo na sam vrh liste za družbeno sprejemljivo pravico do doživljanja osebne bolečine. Če bom prekmalu spet naletela na nadaljevanko ali film v imenu “ženskih” tematik, kjer bo kot osrednji lik spet travmirala mama, ki ji je umrl otrok, bom iz obupa nad feministično togostjo začela kričat.

Mini serija, ki je ustvarjena za snemanje naslednje sezone, vam ponuja vse zaplete iz patriarhaliziranih limonad, ki po statistikah najbolj privlačijo širše občinstvo. Mati, ki izgubi otroka. Okrevanje svojcev po samomoru bližnjega. Skoki čez plot. Nasilje očetov. Najstniški seks, nosečnost in nezrelo materinstvo. Predatorski lovci na mlade seksi bejbe. Psihopatski ugrabitelji, zlorabljevalci in morilci najstnic. Peklenska paranoja pred samskostjo in notorično iskanje partnerja. Prevarana slepa in gluha žena, ki ljubi preko lobotomičnih aspektov. Psihično razsuti otroci v disfunkcionalni družini. Psihično razsuti otroci v krasni družini, ki je krasna zgolj na videz. Duhovnik, ki je obtožen pregrehe. Homoseksualnost in iskanje identitete. Otrok s posebnimi potrebami. Medvrstniško nasilje v šoli. Narkomanija, posledična kriminaliteta in stiske svojcev. Medijsko mrhovinarstvo in umori osebnosti … Naj raje končam. Zagotovo sem še kaj pozabila. Kako se nadaljevanka loteva preobilja večno aktualnih tematik? Zgolj skozi stereotipe, nastavke in psihološke klišeje. Ničesar in nikogar ne razvije nikamor. Še najmanj karakterjev. Niti v poglobljeno smer ali v kakršen koli zanimiv aspekt, ki bi si ga posebej zapomnili. Ne obstaja dialog, ki bi odstopal od klišeja. Pozabite na kulten dialog ali kulten prizor ali … kar koli, česar niste videli in slišali že tisočkrat na že tisočkrat navržen površinski način.

Izstopa predvsem neverjeten dosežek na ravni kopiranja. Skandinavski noir je postal za sodobni krimič že standard. Tudi Mare iz Easttowna ni izjema. Z očitnimi zgledi pa se šlepa še na številne že uspešne sodobne mini serije in nadaljevanke. Zasledimo zgledovanje v posameznih elementih po Sharp Objects, Broadchurch, Top of the Lake, Big Little Lies in celo The Undoing. Vse naštete nadaljevanke so predvidljivo produkcijsko in obrtno odličen izdelek, vsem po spisku pa Mare of Easttown ne seže do gležnjev vsebinsko. Niti z vidika presoje o izvirnosti niti z vidika “študije” karakterjev, kompleksnosti zgodbe ali osvetljevanja klišejev in stereotipov. Mare of Easttown pa ne plonka le idej, ampak tudi zelo konkretne prizore iz filmov ali serij, na katere ste morda že pozabili, da ste jih nekoč spremljali, tako da ob doživljanju močnih “deja vu” občutkov v najbolj podrobne podrobnosti nikar ne mislite, da se vam je zgodilo nekaj sila posebnega in ste postali morda jasnovidni. Ne! To je nadaljevanka, ob kakršni postanete zlahka prvoklasni prerok, saj predvidljivostim ni konca in kraja. Novi HBO hit na nobeni ravni ne uspeva postat presežek, kot je sicer promoviran.

Ampak nekaj vendarle mora vsebovat nadaljevanka, da toliko ljudi prepriča v presežek, mar ne? Ja, seveda. Saj vsebuje. Neverjeten presežek kvantitete pri kopiranju pretekle konkurence. Ogled nadaljevanke Mare of Easttown ponuja obilje užitka s pomočjo preobilja preobratov v vsakem posameznem delu, s hitrim tempom dogajanja in z nizanjem najbolj žgečkljivih tematik in zgodbic iz bazena družinskih kalvarij. Nadaljevanka konstantno vzbuja vtis, da spremljamo nekaj, kar smo že doživljali v najboljšem pomenu besede. In to je tudi čista resnica. Vse smo že videli in doživeli v boljšem pomenu besede, ko smo spremljali bolj zanimivo konkurenco. Še preden bi uspeli med ogledom pojamrat pri sebi, da nas avtorji dolgočasijo s površinskostjo, klišeji in serijskim plonkanjem, smo že zbombardirani z novo akcijo, preobratom ali zgodbo, da pozabimo na dolgčas. Mare of Easttown lahko spremljamo z užitkom in se pri tem tolažimo, da konzumiramo nekaj bolj žlahtnega od povprečne telenovele. Na žalost pa po ogledu z lahkoto pozabimo nanjo, ker je obrtno dovršeno limonadasto naslajanje vse, kar ponuja.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 22.06.2021 ob 20:23 pod Aktualno, Film, Mediji, Svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Mare of Easttown”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !