Simona Rebolj

Polemika o “znamenjih”: Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske

1.06.2021

Zamrlo upanje po spodbudi javne razprave in dialoga, še preden bi se rodilo, se je zgodilo promotorjem kampanje Znamenja v organizaciji Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon in Ženske posvetovalnice, ki je nastala z namenom osveščanja slovenske družbe o problemu moškega nasilja. Torej o nečem, o čemer v vsaki družbi, ki še vedno trpi za globoko ponotranjenimi vzorci patriarhalne ideologije in pregovorno nerazgledanostjo na tem področju, noče slišat ničesar.

Zakaj sploh poseben poudarek na moško nasilje? Ker več kot 90% nasilja izvedejo moški, kar je logična posledica patriarhalizma. Ker večino nasilja v družini z najhujšimi fizičnimi in psihičnimi posledicami na družinskih članih – vključno s smrtnim izidom – izvajajo odrasli moški, kar se je v času pandemije izrazilo v toliko bolj očitno alarmantnem dejstvu. Ker je tudi večina moških žrtev vseh oblik moškega nasilja (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega). Vendar se samooklicani “dobri fantje” moškemu nasilju in nadvladi večinoma ne upirajo in vreščijo kot uboge žrtve le v primeru, ko se skušajo potuhnjeno predstavit za večjo žrtev od ženskih žrtev moškega nasilja. Moško nasilje nad seboj osramočeni zamolčujejo in se enako servilno kot patriarhalno zdresirane ženske udinjajo dominantnim figuram za drobtine ali neupravičeno pridobljen položaj. “Uteho” za globoke frustracije radi iščejo v manipulativnem patriarhalnem navodilu, da skupaj s patriarhalci brezjajčno ogroženo bentijo proti feminizmu, s čimer se nadejajo koščka lažnega občutka superiornosti vsaj v odnosu do žensk. Ti “dobri fantje” se nikoli v zgodovini niso borili za pravice žensk in otrok, ker so prepričani, da že zgolj to, da sami niso vzorčen primerek nasilnega in dominantnega norca, pomeni, da se jih težave “drugih” ne tičejo, pri čemer ironično slabo razbirajo tudi vzroke za lastne probleme.

Frustracija je tako globoka, da obstaja še vedno veliko moških, ki celo razglašajo slaboumno prepričanje o feministični grožnji za propad zahodne civilizacije, čeprav je lahko vsakemu povprečno inteligentnemu otročku jasno, kakšne so razlike v kakovosti bivanja in položaju enakopravnih možnosti med družbami, ki jim še danes vlada kleropatriarhalna diktatura, ter med zahodnimi družbami, v katerih je feminizem že uspešno prispeval k slabotnemu razvoju demokracije, kulture in civilizacijskih norm nasploh.

Patriarhalno nasilje je dobro prepoznavat in razumet, ker bi bilo nasilja nad partnericami in otroki s strani moških še mnogo več, če se ne bi ženske v skladu s ponotranjano patriarhalno vlogo prilagajale načrtno ignoriranim znakom možnega izbruha hujšega nasilja pri partnerju. Trenutek zoprne resnice zavirajo s hojo po jajcih ali z znamenitim izgovorom zavoljo popuščanja in podrejanja: “Ni se mi ljubilo kregat.” Moško nasilje vzbuja bistveno več strahu pred najhujšimi posledicami in sistematskim izvajanjem nasilja z namenom uveljavljanja nadvlade. Ženske oblike nasilja nad otroki so večinoma šolski primeri posledice patriarhalne prisile v žensko določeno (materinsko) vlogo in/ali moškega nasilja, v primerih redkega izvajanja najhujšega nasilja pa nastopajo večinoma v vlogi soodvisnih sostorilk ob nasilnem partnerju.

Žensko nasilje nad otroki se večinoma odraža v blažji obliki, pri čemer so ženske bistveno bolj od moških dovzetne za prevzemanje odgovornosti in spreminjanje vzorcev s pomočjo psihoterapije. Matere, ki se zaradi nasilja nad otroki znajdejo celo na sodiščih, so največkrat obtožene zanemarjanja otrok, pri čemer odsotnost očetov ni interpretirano kot zanemarjanje. Kako prikladno. Narcistična osebnostna motnja se v približno 75% razvije pri moških, kar sovpada s patriarhalnimi vzorci vzgoje in pritiskov nad spolom, in psihopatija v bistveno višjem odstotku od pojava pri ženskah. Pri ženskah se v 75% pojavlja mejna osebnostna motnja, ki prav tako sovpada s patriarhalnimi vzorci predisponirane vloge kronične žrtve. S prepoznavanjem vzorcev in mehanizmov patriarhalnega nasilja in manipulacij ter s prednostno obravnavo moškega nasilja pometemo tudi z večjim delom izvora nasilja žensk nad otroki in šibkejšimi odraslimi posamezniki.

Zavajajoča patriarhalna puhlica, da naj bi bilo nasilje spolno porazdeljeno na izvajanje psihičnega nasilja žensk in fizičnega nasilja moških, je v Sloveniji še vedno ponarodela. Vsako fizično nasilje je le vrh ledene gore psihičnega nasilja. Ne obstaja fizično nasilje brez predhodnih in spremljajočih čustvenih manipulacij. Patriarhalna ideologija je sama po sebi biblija izvajanja psihičnega nasilja in manipulacij. V Sloveniji doživljamo pravo zakladnico manipulacij proti domnevni dominanci groznih feministk na področju družinskih zadev in vojne za skrbništvo ali stike z otroki po razvezi zakoncev. Eden najbolj opaznih aktivistov za pravice očetov je tudi Andrej Mertelj, uspešen podjetnik in predsednik Društva očetov. Borci za pravice očetov so tako samozavestno glasni, da se je v Sloveniji uveljavilo prepričanje, da sovražne feministke preko centrov za socialno delo in sodišč serijsko prikrajšujejo zgledne očete za stike z otroki, medtem ko so otroci dodeljevani v polno skrbstvo nasilnim in maščevalnim materam, ob kakršnih otroci neznosno trpijo. Večina izmed njih razglašuje svoje tegobe kot obremenilni dokaz proti grozečemu feminizmu, s čimer so milo rečeno smešni.

Prednostno dosojanje otrok materam namreč nima nič s feminizmom, ki se zavzema za več prevzemanja odgovornosti očetov, ampak je posledica patriarhalne preteklosti, ko očetje po razvezi niso imeli niti najmanjšega interesa, da bi se ukvarjali z otroki, ampak so raje ostali svobodni, si omislili svežo partnerico ali celo novo družino. Bivšo ženo so raje izplačevali, da je ostala sama s kopico otrok, vsiljevali idejo, da naj bi bilo to pač naravno, in obiskovali otroke le po želji kot kakšni božički, ki se prihajajo igrat in malo pametovat. Zdaj, o, zdaj, pa so se očetje le spomnili, da bi jim bolj koristilo, če bi izpadli pomembni v vlogi očetov. Res pohvalno, ampak ne na takšen način!

Ni čudno, da se je preko družbenih omrežij tako agresivno in krvoločno razkričalo toliko zavedno in nezavedno patriarhalizirane drhali, ko so se zazrli v plakat otroka, ki poudarja najhujšo obliko nasilja očetov. Ženske so še vedno precej bolj molčeče pri hudih težavah po nesporazumni razvezi, saj še vedno živimo v družbi, v kateri veljajo otroci predvsem za lastnino. Hiša, avto, straniščna školjka in otroci. Pravica staršev do lastnine, ki je skoraj brezmejna, se hinavsko interpretira kot pravica otrok do obeh staršev. Zaradi tega se med drugim dogaja, da so otroci primorani v redne stike tudi z nasilnim staršem, s katerim nočejo imet opravka. To je katastrofa! Primeri morebitnih krivic, ki se dogajajo očetom po razvezi zaradi starega patriarhalnega vzorca, po katerem otroci pripadajo prednostno materam, niso samo zato sami po sebi jasni v ozadju, ker trije očetje kričijo glasneje kot trideset žensk. Problematika je bistveno bolj zapletena in zanemarjena v ustrezni obravnavi.

Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z opozarjanjem na nasilje moških. Nič čudnega pa ni, da se je v Sloveniji ob plakatu otroka kot žrtvi najhujše oblike nasilja s strani očetov, patriarhalizirani drhali zmešalo, da so se preko družbenih omrežij na polno krvoločno razkričali, dosegli uničenje poante akcije in blagodejni molk! Andrej Mertelj je v skladu z življenjem v patriarhalizirani vukojebini preko besnega odziva, ki je objavljen tudi na Portalu+ (vir), nanizal šopek stereotipnih patriarhalnih manipulacij, zavajanj in agresije!

Andrej Mertelj si je kot predsednik Društva očetov privoščil že pravo tabloidno burko. Javno blati kar dve bivši ženi, ki sta se bojda zavezniško zarotili proti njegovi pravičniški veličini. Ob tem očitno bore malo razmišlja, kako takšno obnašanje vpliva na njegove otroke! Na svojem blogu objavlja tudi izjemne modre misli iz zakladnice svojega zasebnega življenja z bivšo partnerico. V zapisu Zakaj sem poročil Karin Škufco prav briljira. Že egomanična lastninska retorika “Sem poročil xy osebo” namesto “Poročil sem se z xy” pove marsikaj in je tipična za patriarhalne možgane. V zapisu Mertelj najprej izpoveduje, kako prazen in zdolgočasen poseda na svoji barki in edino, kar mu pade na pamet, je seveda to, da bi si po letih plejbojevanja spet omislil stalno partnerico in četrtega otroka. Takole pa blesti z bahaškim opisom svoje nenadjebljive mentorske veličine v razmerju z žensko:

“Na prvi zmenek jo povabim v petek …. In ostane pri meni do naslednjega četrtka, ko gre prvič nazaj domov – po obleke. Neprestano se pogovarjava. Iz nesamozavestne nedonošenke vsak dan postaja bolj razmišljujoča, bolj samozavestna, bolj razgledana. Večkrat se pohvali, da je postala prava gospodinja in mati. In res je odlično skrbela za gospodinjstvo, brez težav pospravljala hišo. Se ukvarjala z ***M, ki se je nanjo zelo navezala. Končno je pretrgala popkovino z materjo, ki se je odkrito pritoževala, da je ni skoraj nič več doma. ‘Grelko postelj znanih Slovencev’ učim visoke šole ljubljenja. Odkriva samo sebe ter ekstatična prijateljicam razlagala detajle najinega ljubezenskega življenja.”

Bravo, gospod Andrej Mertelj! Hvala za smeh. Z enim samim ušivim odstavkom ste odlično predstavili nereflektiran um stereotipnega narcističnega patriarhalnega šovinista! Je pa vsaj vaš odziv na kampanjo Znamenja pomotoma prispeval nekaj dobrega v slabem. Poleg zavajanj, hujskaškega natolcevanja in krvoločnega napadanja predstavnic društev, ki so sodelovale pri kampanji, celo zavajate javnost, da opravičila, ki ga zahtevate od organizacij, niste prejeli. Na mojo veliko grozo ste opravičilo prejeli s strani Ženske posvetovalnice. Odziv Ženske posvetovalnice, ki ste ga tudi z veseljem objavili na spletni strani Društva očetov (24. 4. 2021), je prava sramota za kakršno koli žensko opolnomočenje. Šolski primer, kako ravnajo patriarhalizirane ženske in kakšne so posledice njihove pregovorne servilnosti in naivnosti. Posledica je kepa dreka v glavo!

Vodja Ženske posvetovalnice, kjer se jim očitno ne sanja, za kaj gre, kaj šele s kakšno vrsto osebe imajo opravka, so vam podarile prav ponižujoče klečeplazenje, opravičevanje, v vsem so vam dale prav brez upravičenega razloga in popolnoma zatajile vse tisto, kar bi bilo nujno pojasnit, kar se tiče razloga za obravnavo nasilja moških! Predsednica Ženske posvetovalnice je uprizorila klasično idejo patriarhalno zdresirane ženske, ki računa na spravljiv dialog s patriarhalcem, če bo blebetala vse, kar si on želi slišat, in naredila vse, kar gospoda rohneče ukažejo.

Zelo me veseli, gospod Mertelj, da ste ostali zvesti sebi in ste že tri dni kasneje sproducirali odziv za javnost, v katerem ste servilno gospo, ki je zatajila upravičen interes žensk, polili z verbalnim vedrom sovražne gnojnice! Dober poduk ženskam, ki še vedno ne štekajo! V patriarhalizirani družbi so celo ženske posvetovalnice le kanta za smeti patriarhalnega smetenja. Motivov za molk Društva SOS ne poznam, me pa zelo veseli, da vsaj v Društvu za nenasilno komunikacijo niso tako nevedni in blodnjavi, da bi se totalno potolkli že ob najbolj prozorni finti, čeprav plakata ne bi smeli obupano nad slovenskim življem popravljat, ampak bi morali kvečjemu udarit z novo, bolj premišljeno in pogumno kampanjo.

Res bi se morale ženske marsičesa naučit tudi od vas, gospod Mertelj. Predvsem kar se tiče soočanja z vami in vami podobnimi inštruktorji življenja, pri čemer seveda nimam v mislih vaših predavanj za bodoče soproge, naukov o gospodinjstvu in praktičnega tečaja fukanja.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 3. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

1. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!

1.06.2021

Pojma nimam, komu ali čemu neki je posvečen praznik dela. Je poklon sadističnemu posmehu brezdušnih in zdolgočasenih materialističnih plenilcev, ali ploskamo in mahamo vedno znova v suženjstvo zakletim, ki vzklikajo parole zahval prednikom za skromne pridobljene socialne pravice, ki jih kot kakšni neprostovoljni dvorni norčki vedno znova izgubljamo? Dva dneva na koledarju, ko vas večina redno zaposlenih občuti olajšanje, ker se vam ni treba odpravit na tlako. Letos te sreče nimate, ker sta praznična dneva povsem običajen vikend. Jebi ga. Vedno več nas je, ki nam dela prosti dnevi itak nič posebnega ne pomenijo, ker nimamo jasno definiranega delovnega časa, ali ker se za plačano delo konstantno pulimo, neplačanega dela pa nikoli ne zmanjka.

Ob aktualnem prazniku dela smo med drugim lahko izvedeli, da na domnevno civilizacijsko naprednem Zahodu, v tej zibelki znanja in ustvarjalnosti, še vedno približno 80 % zaposlenih ne mara ali celo sovraži svoje delo. Če se ljudje večinoma upravičeno počutijo na delovnem mestu, kot da so pahnjeni v delovno taborišče, nehajmo flancat o delu kot vrednoti. Motivacija za delo še vedno temelji na dekonstruktivnem in psihopatskem patriarhalnem vzvodu prisile in zastraševanja, kar koristi le nesposobnim in frustriranim ambicioznežem, ki se zavoljo grabežljivosti, brezvestnosti in prilagodljivega oportunizma zavihtijo na položaj moči, na katerem s strahovlado in pritiski prikrivajo lastno pomanjkanje vsebine in sposobnosti.

Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno živite pod diktatom navadnega patriarhalnega primitivizma in večinoma pojma nimate, kaj neki to sploh pomeni. O tem vas z razlogom ne učijo v šolah. Največji brezvezniki z najbolj patološkimi osebnostnimi lastnostmi se najbolj enostavno umestijo v sistem, vodijo vaš svet in vas vedno znova očarajo z izražanjem tekmovalne narcistične moči, kar dojemate kot karizmo ali serijsko samozavest, ki v vas vzbuja lažne občutke varnosti, čeprav ni nič drugega kot nastopaška praznina in bolestna krvoločnost, navidezna samozavest pa le posledica osebnostne motnje ali celo psihopatije. Sliši se radikalno, vendar menim, da radikalna in patološka ni takšna interpretacija realnosti, ampak pač realnost sama.

Najbolj koristno, ustvarjalno ali plemenito delo je večinoma najslabše plačano, celo zreducirano na hobije ali prepuščeno kategoriji brezplačnega dela, kar hinavsko ljubkovalno imenujemo prostovoljno delo! Bruh! Nekoč ste si želeli možnost prekarnega dela, na kar zdaj radi pozabljamo. Omogočalo naj bi nam več svobode pri izbiri dela, delodajalcev in pri fleksibilnih podjetniških ambicijah, a so nas spet nategnili in ustvarili iz ideje o svobodi ječo izkoriščanja in zaviranja enakovredne porazdelitve razvoja potenciala. Nekoč so vam zagotavljali, da vam bo tehnološki napredek doprinesel več prostega časa za kakovostno življenje. Lahko boste razmislili, kdo ste, kaj bi radi od sebe in drugih ter to tudi zaživeli. Zdaj divjate kot zmešani adrenalinski džankiji naokrog, vmes ste si omislili družino, za katero vam zmanjkuje časa, in delate od jutra do večera kot lobotomirani norci. Če ne prodate vsega, kar zmorete in kar utripa v vas do zadnje celice, lahko vse izgubite. Zaciklani ste v bolno igro na vse ali nič, kar vam na koncu tunela v vsakem primeru zagotavlja izgubo sebe in odsotnost smisla, torej nič.

Prenekateri izmed vas delate na področju, o katerem ste tudi sanjali. Torej ste vsaj delno srečni. Malo morgen. Čeprav imate radi področje svojega dela, vam ubija motivacijo mizerno plačilo ali tekmovalno hladni odnosi na delovnem mestu in krčenje časa in prostora, da bi delo, ki ga cenite, lahko opravljali kakovostno in se razvijali. Večino časa se ukvarjate z banalijami in odstranjevanjem polen izpod nog. Vedno več morate ustvarit na horuk v čim krajšem času za čim manj “stroškov”. Demoralizirani ste. Razvrednoteni! Strošek ste. Vse je samo investicija, strošek in dobiček. Nekoč bo bolje. Ko bom zaslužil dovolj, da bom … blablabla … Ko in če pridete na cilj, je že vse okrog vas drugače in vi ste postali drugačni. Otopeli, izčrpani in prazni. Niste več tista oseba, ki je nekoč še verjela, hrepenela in upala. Postali ste enako prazni kot tisti robotizirani nadrejeni osebki in tekmovalni sodelavci, ki so iz vas izcedili eros do življenja in smrti. Ne znate več razmišljat svobodno in ustvarjalno. Cilj, ko bo vse drugače, se odmika ali pa ni več tisto, kar ste mislili, da bo. Preveč sranja se je zgodilo vmes.

Praznik dela med drugim slavi izjemen dosežek na področju človekovih pravic po krvavem delavskem uporu v ZDA, natančneje v Chicagu leta 1886. Najpomembnejša pridobitev za izboljšanje kakovosti življenja? Osemurni delavnik! To je nekaj, kar ob silnem civilizacijskem in tehnološkem napredku Zahoda skoraj ne poznate več! Težko bi sploh določili, kdaj ste postali vpreženi, da za enako plačilo delate številne nadure in prenekateri opravljate delo za več poklicev hkrati. Dela nikoli ne zmanjka in nikoli ga ne opravite dovolj, a kaj, ko kapitala za vaše plače ali honorarje tudi nikoli ni dovolj. Ni zgolj naključje, še manj nenavadna ironija, da predstavljajo ravno ZDA eno izmed redkih držav, kjer praznika dela ne slavijo.

Ni naključje, da predstavlja ravno Amerika zibelko sodobne neoliberalne diktature, ki ljudi zasužnjuje in nadvladuje s sistematskim izvajanjem strahu pred revščino, kar vpliva na duševno, duhovno in intelektualno siromaštvo tako revnih kot premožnih. Vsi zaciklani v materialistično agonijo praznine in adrenalinskega pridobitniškega pehanja, ki daleč presega vsebino, smoter in kakršen koli omembe vreden smisel za posameznikovo življenje. Še nikoli v zgodovini, nikjer na svetu in pod nobenim režimom, pa naj govorimo od diktaturi ali navidezni demokraciji, se nismo znebili družbenega in ekonomskega modela, ki temelji na zasužnjevanju večine in diktaturi poneumljanja ljudstva. Čim je na plano pokukal kakšen žarek razsvetljenstva, že je sledilo obdobje “z lopato po buči”. Vsi obeti se izrodijo v enako sranje in privedejo do nove vojne ali revolucije, ki žre lastne otroke. To je čar patriarhalne ideologije! Odlično se znajde pod vsakim režimom in v vsakem družbenem in ekonomskem sistemu! Zakaj? Ker je najbolj razpršena, zgodovinsko ponotranjena in nereflektirana, lovke pa širi vse do zakonske postelje. Kot da ne obstaja. Kot da ni to, kar v resnici je.

Ob presežku nesmiselnega, pa tudi zdravju, umu in duhu hudo škodljivega dela, bo robotizirana bodočnost še bolj razširila brezno brezposelnosti in nehumanega siromaštva. Vse že vemo. Preroki smo, a nam nič ne pomaga. Vedno več mladih in starejših ostaja brezposelnih, medtem ko se delovna doba daljša! Izjemen sadističen koncept! Nekateri se že zavedajo dobre motivacijske socialne rešitve. Univerzalni temeljni dohodek! Vendar UTD sam po sebi ne pomeni nič, saj je izvedba odvisna od konteksta v načinu črpanja in kroženja sredstev, davčne politike in ustrezne višine dohodka. Brez implementacije univerzalnega temeljnega dohodka na vsaj relativno globalni ravni in ukinitvi davčnih oaz je ideja spet lahko še ena izmed odličnih potez, ki se bo izrodila v novo obliko siromašenja in zasužnjevanja večine.

UTD ima smisel le v primeru, da omogoči več dostojanstva posamezniku, pozitivne motivacije in vpliva na izbiro na trgu dela! Do zdaj je ideja o uvedbi UTD doživela že hude zarotniške protikampanje v zlagani preobleki podpornikov. V Švici so si na primer izmislili idiotski model z absurdno visokim zneskom in črpanjem sredstev predvsem na plečih malih podjetij, ki tvorijo pomembno kritično maso švicarske družbe. Kakšen kreten, zaboga, bi na referendumu glasoval za takšen UTD?! Ostala norčevanja in zavajanja so temeljila na domnevnih eksperimentih, ki so vsebovali absolutno premajhen vzorec prejemnikov, eksperimenti pa so se za ustrezno ustvarjanje relevantnih ugotovitev zaključili prehitro. Slaboumna so bila tudi poročanja, na primer o finskem primeru, češ da UTD ni pomembno vplival na aktivacijo iskalcev dela. Po zgolj dveh letih brezposelni težko najdejo delo, če se pomanjkanje delovnih mest ni bistveno spremenilo. Poleg tega so zamolčali, da je veliko mladih, ki so prejemali UTD, nadaljevalo študij!

Eksperiment o učinkih UTD-ja je sprejemljiv izključno na celotni populaciji v določenem času, saj gre za korenito preobrazbo mentalitete, odnosa do dela, razmerij moči med delodajalci in delojemalci ter davčne politike. Če UTD ne pomeni tovrstne korenite spremembe, pomeni le katastrofalen ukrep neoliberalne politike, ki v uvedbi UTD-ja vidi predvsem priložnost za dodatno ukinjanje socialnih transferjev. Dokler človekovo življenje ne predstavlja vrednote, ampak predstavlja vrednoto zgolj rojstvo, kar je tipična kleropatriarhalna morbidnost, tudi delo v paranoidni gonji za golo preživetje ne more predstavljat vrednote! Ob golem kopičenju kapitala peščice trgovcev in izkoriščevalcev cenene delovne sile toliko manj.

Ženske so bile in so ponekod še vedno potisnjene v sfero doma, materinstva s serijskim razplodom in popolno skrbjo za otroke ter vse preostale sorodnike v primeru bolezni ali onemoglosti. Ena in edinstvena vloga skrbnice je bila ženskam brez izbire vsiljena, da so opravljale kopico neplačanega dela! Druga dela, ki so jih pod kleropatriarhalno nemoralno mentaliteto opravljale predvsem ženske, so bila praviloma porazno slabo plačana. Na tem mestu se niti ne bom posebej posvečala patriarhalni sramoti moških v odnosu do lastne neobstoječe erotike in do posledičnega socialnega problema, ki ga imenujemo prostitucija, kar želijo sodobni patriarhalni lobotomiranci z razlogom preimenovat v “spolno delo”.

Nerazgledan novinarski kader že pridno sledi terminologiji nečesa, o čemer nima pojma o pojmu, za verjetne posledice, ki se jih ne zavedajo, pa ne bodo nikoli prevzeli odgovornosti! Gre za pomembno tematiko, ki zahteva posebno obravnavo. Danes sicer že skoraj vsaka ženska na Zahodu opravlja delo izven doma, a hkrati v visokem odstotku še vedno prevzema na svoja pleča večino opravil v korist celotne družine. V času pandemije se je izkazalo, da je zavoljo obdobij izolacije ostalo z otroki doma bistveno več žensk kot moških. Bistveno več žensk je ob opravljanju dela za družino opravljalo tudi službeno delo na daljavo. Zato ni nenavadno, da se spet pojavljajo težnje po plačanem gospodinjskem delu, čemur pa osebno nasprotujem, saj bi takšna poteza za mizerno plačilo spet potisnila ženske predvsem ob domače korito in domača opravila definirala kot izrazito žensko domeno.

Mlajši moški, ki so ravno začeli bolj tvorno sodelovat v odnosu, bi spet prenehali s sodelovanjem in odtujenost med spoloma bi se spet še povečala po starih patriarhalnih vzorcih. Nobenega utemeljenega razloga ni, da si moški in ženska ne porazdelita dela v gospodinjstvu in skrbi za otroke. Obstaja le en neutemeljen razlog, ki se skriva v privzgojeni psihološki šibkosti žensk, ki svoja pričakovanja do moških še vedno ne izražajo odločno. V odnosu ravnajo izrazito servilno in brez samospoštovanja! Potrebujemo kvečjemu ukrepe za opolnomočenje žensk in ozaveščanje moških!

Kako mizerna je situacija v Sloveniji na področju opolnomočenja žensk in ponotranjene patriarhalne (samo)destrukcije, bom obravnavala v naslednjem prispevku o nasilju v družini, ki ga odlično prezentira konfliktna situacija ob množičnem besnem odzivu na kampanjo Znamenja pod okriljem Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS in Ženske svetovalnice. Brez boja proti neopatriarhalizmu ni odnosa med spoloma, ni demokracije in ni smiselnega praznovanja česar koli, še najmanj delavskih pravic!

Naj vam praznik dela mine čim bolj prostočasno in navdihujoče, v odnosu s seboj ali z bližnjimi!

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 2. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Tudi če bi strah postal močnejši od upanja, bom še vedno feministka

9.05.2021

Moja večer se je zaključeval s spremljanjem vplivne informativne oddaje na nacionalni televiziji. Končajo se Odmevi in Igor Bergant se poslovi od mene – kot gledalke – z domnevno znamenitimi besedami prodornega umetnika Jana Fabra. Da spomnimo slovensko družbo na Fabrovo domnevno izjemno misel iz leta 1983, je za našo družbo zelo pomembno. Fabrovo opredelitev umetnosti boste vsi razumeli pravilno: “Moj katekizem se glasi: Umetnost je oče, lepota je sin in svoboda je duh.” Učite se modrih misli, dragi Slovenci. Ob naplavini možnosti bodo vedno za vas izbrane najbolj izjemne kleropatriarhalizirane ganljive puhlice. Od Jana Fabra itak nič presenetljivega.

Zgodil se je konkreten napad s požigom na modro misel, ki je bila s strani avstrijske umetnice Katharine Cibulka prezentirana na pročelju Cukrarne. Na umetniški instalaciji je bilo zapisano: “Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka’“. Klikam po družbenih omrežjih in zanimivo … Nikjer ogorčenja s strani vseh tistih, ki so hinavsko pravičniško bentili zaradi kampanje Znamenja proti patriarhalnemu nasilju. Logično! Še huje. Od mnogih domnevno osveščenih posameznikov znotraj kulture, za katere bi pričakovali, da jim bo vsaj v osnovi jasno, kaj se dogaja in kaj so posledično prioritete osveščanja v tej družbi, so po facebooku razglašali zgroženost nad uničevanjem umetniških del. Fokus so usmerili na uničevanje umetnosti. Koga zajebavate?! Pa menda je jasno, da požigalci niso imeli pojma o pojmu, da naj bi bil gigantski transparent z aktivističnim sporočilom umetniško delo. Požigalci so izvedli napad na feminizem!!! Je tako težko pojave opremit s pravimi besedami in pojmi?! Očitno v nekaterih primerih res.

Društvo za nenasilno komunikacijo je pred zdaj že mnogimi dnevi opozorilo na katastrofalno šovinistično propagando preko Berila, ki je namenjeno devetošolcem!!! Naslovnica s pridno deklico, ki jo obkrožajo in napadajo pametne glave moških literarnih duhov (v berilu so opisi literarnih del le treh avtoric). V primerjavi z besnim bentenjem nad feministično navdahnjeno kampanjo Znamenja, ki je opozarjala eksplicitno na moško nasilje (več v mojem prispevku na Portalu +), preko družbenih omrežij ni počila niti petarda. Nekaj feministk in feministov je delilo sramoto v opozorilo. Noben medij se ni aktiviral. Nikjer gromka peticija staršev z zahtevo po umiku škodljivega poneumljanja in dresure otrok, čeprav sicer kričijo za vsak drek! Ništrc.

Zato je popolnoma vseeno, kakšna je bila neka jasno definirana in celo provokativna feministično obarvana kampanja proti nasilju moških. Dovolj dobra, slaba, dvoumna, nedvoumna … Kakor komu drago! Nobena plakatna kampanja s pamfleti proti nasilju moških ali patriarhalizmu nasploh ne bi bila sprejeta z molkom, kaj šele pozitivno. V tej družbi pač ne! Nobena! Nemogoče. Delno tolerirane so le feministične aktivnosti, ki so totalno benigne, neučinkovite in zgolj previdno načelne v besedičenju. In predvsem tiste, ki se prednostno ukvarjajo z nešteto drugimi družbenimi problemi, tako da sploh ni več jasno, da naj bi spremljali feministično organizacijo, društvo ali kakšen podoben krožek. Gre pač za družbo, ki se sploh ne zaveda lastne patriarhaliziranosti in kaj neki naj bi to pomenilo. Razpravice konkretno o kampanji, ki pride in gre, zato nikakor ne morejo bit prioriteta. Prioriteta so osveščanje in razprave o patriarhalizmu, zaradi česar nobena protipatriarhalna ali celo konkretno feministična kampanja ne more doživet ničesar drugega kot samo POŽIG na takšen ali drugačen način.

Ker s citatom Katharine Cibulka ne soglašam povsem, zaključujem prispevek z mislijo: “Tudi če bi strah postal močnejši od upanja, bom še vedno feministka.”

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Če nas ne bo povozil Uber, nas bodo dotolkli pa vsi domači “uberji”

9.05.2021

V Sloveniji so od nekdaj dovoljene lažne sanje in glavobolno jutro se vedno (iz)rodi v nov peklenski dan. Da skoraj dnevno naplavljajo na površje posamezni problemi, okrog katerih doni pričkanje preko medijev vsaj en teden, dokler bučna zabava ne razvodeni v grobni molk, gre na roko zgolj tistim, ki posedajo na ministrstvih in v parlamentu. Državljani potrebujemo korenite socialne in ekonomske sistemske spremembe v boju z globalnimi pritiski, vendar ob polnem zavedanju, kakšne so posebnosti, prednosti, pomanjkljivosti in meje verjetnosti za državo, kakršna je Slovenija, ki nikoli ni bila, ni in ne bo z nobenega pomembnega strateškega aspekta podobna Švici, še manj Nemčiji in še mnogo manj ZDA.

Slovenija je Slovenija! V tridesetih letih samostojne države je slovenska politika predvsem plonkala ideje in vizije drugih držav brez ustreznega konteksta, zato je postala naša država obetavna molzna krava tujim in domačim kapitalističnim skorumpiranim predatorjem. Namesto ustreznih sistemski sprememb, ki bi državljane motivirale in opolnomočile za ustvarjalni razvoj, se bomo do nezavesti pričkali o posameznih primerih, ki serijsko ogrožajo še tisto, česar več nimamo. Tipičen primer blamaže je zadnji aktualni primer nivoja domnevno burne javne “razprave” o “Uber zakonu”.

Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je predstavil predlog, ki naj bi pomembno posodobil digitalizacijo taksi prevoza, pri čemer je zakon pisan na kožo tudi multinacionalni korporaciji Uber. Minister Vrtovec se opira na poenostavljen neoliberalni ideološki pamflet o dobrodošli konkurenci, ki naj bi optimalno uravnavala vse možne probleme, zaplete in neenakopravne svinjarije povpraševanja in ponudbe tega sveta. Na drugi strani se po logiki stvari zgodi pregovorni upor leve struje, ki nasprotuje zakonski spremembi z retoriko pamfleta o nasprotovanju izkoriščanja delavskega razreda v prid zločinsko neomejenemu bogatenju kapitalskih predatorjev. Da bi upor prepričal, je treba na polno aktivirat ves arzenal pristranskih ideoloških emocij. Prihaja tuj okupator, ki bo naše sijajne taksi ponudnike ekonomsko uničil. Najprej jih bo izrinil z domačega trga z nizkimi cenami storitev in poglobitvijo prekarnega izkoriščanja taksistov. Po zlomu konkurence bo navil cene storitev, zlorabljal prevoznike kot ceneno delovno silo in ropal uporabnike storitev, kolikor bo pač mogoče. Slišali smo svarilo, da bodo taksisti lahko plačani zgolj dva evra na uro. Predsednik sindikata taksistov Dejan Jefim agresivno divja, čemur bi morala levičarska socialno čuteča duša ploskat, saj se človek vendar bori kot pogumna miš s ptico roparico, ki že razprostira krila in škljoca s kljunom na nebu. To so te poenostavljene pravljice za butalce brez podnapisov in pomembnih podrobnosti v pojasnilo.

In kakšna je realnost?

Naj najprej poudarim, da živim v Ljubljani od rojstva in sem predvsem uporabnica našega sramotnega javnega prevoza, kadar ga pač potrebujem, ker kolo ne ustreza vedno danim vremenskim razmeram in potrebam. Kolo kot edini transportni vzvod v imenu zelene politike prihodnosti ustreza predvsem ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju, da lahko izvaja domnevno okolju prijazno agendo, ker MOL ne deluje v smeri kakovostnega, ugodnega in državljanom prijaznega javnega transporta, ampak vsiljuje predvsem parkirno politiko in gradnjo garaž z zasoljenimi parkirninami!

Že celo življenje opazujem, s kakšno lahkoto bi postala Slovenija primer zgledne izrabe naravne danosti za visoko funkcionalen in cenovno ugoden javni prevoz podnevi in ponoči, namesto da državljani ustvarjajo nepopisen dren, hrup in onesnaževanje z avtomobili, da se počasi in nervozno cijazijo sto metrov naprej in nazaj, potem preklinjajo zaradi iskanja parkirišča in kasneje še bolj preklinjajo zaradi navitih cen parkirnin. Moja volilna preferenca na županskih volitvah je od nekdaj v zagotovitvi kakovostnega javnega prevoza. Lahko si torej predstavljate, kako navdušena sem nad strategijo Zorana Jankovića. Avtobusni prevoz predstavlja mučno dolgo čakanje na avtobusnih postajah, za kar je državljan nagrajen s smrdljivim drenjanjem v kovinski škatli z okni, ki so oblepljena z oglasi. Za občutek transporta živine za zakol plačamo absolutno preveč. Promet v Sloveniji je povsem brez potrebe in z vseh vidikov kot preizkušnja osebnega smisla za razvoj napada panike.

Taksi predstavlja relevantno in udobnejšo alternativo splošni torturi javnega in zasebnega prevoza, še posebej v mrzlih deževnih dnevih. Odgovor na vprašanje, kakšne so moje izkušnje z domačimi taksisti v zadnjih vsaj petnajstih letih, se skriva v dejstvu, da se že nekaj let izogibam njihovim izjemnim storitvam. Škoda živcev in denarja. Ne poznam osebe, ki bi taksi uporabljala najmanj enkrat na teden in izrazila zadovoljstvo s storitvami. Taksi ponudniki nam na spletnih straneh obljubljajo domnevno cenovno ugoden prevoz s prijaznimi taksisti. Zakaj bi zamudila na sestanek, pravijo, če me lahko taksist hitro in varno pripelje na cilj. Zakaj bi se odpovedala kozarčku močnega, če me lahko prijazen taksist varno pripelje nažgano domov. Blablabla …

Realnost? Da me taksist nervira s pešačenju primerljivim tempom drsenja po cesti in očitno zavira ob zeleni luči na semaforju, da bi le podaljševal vožnjo, je bila običajna izkušnja. Da mi nažiga muziko po lastnem izboru na ves glas in mu dol visi za moje počutje, je bila tudi običajnost. Da me ne pelje po najkrajši poti, ampak me vozi naokrog po mestu, kot da sem svetovna budala, je logično. Ampak to še ni vse! Kaj doživiš, ko podaš pripombo! Primitivno nadiranje, lažnive izgovore in na splošno bonton na nivoju neandertalcev. Nekoč je agresivnega kretena za volanom ustavila šele moja jasna napoved, da bom poklicala policijo. Nesramno sikanje lahko stranka redno doživlja, če taksist nima na zalogi ustreznega drobiža na voljo, da bi ga stranki vrnil ob poravnavi računa.

Na spolno nadlegovanje lahko računajo ženske, če si drznejo privoščit taksi celo sredi noči brez “bodyguard”. Vsaj trikrat zaporedoma nisem le zamudila na »sestanek«, ampak sem zjutraj ob čakanju na taksi s strani monopolnega ponudnika stala na dežju zaman! Ni se pripeljal in dispečerka je redno prekinjala moje klice na pomoč! Vsakič ko sem le prispela na cilj in pojasnila svojo zadrego, so vsi prisotni potrdili, da se je to zgodilo prevečkrat tudi njim. Razumejo. Pogost pojav. Še posebej ob slabem vremenu. Pritožb sem odposlala par, na kar po logiki stvari nikoli nisem prejela niti odziva!

Za opravljanje dela taksista očitno ne obstajajo niti najnižji kriteriji osnovnega profesionalnega bontona, kaj šele izvajanja zaželene kakovostne storitve, taksi prevozi pa niso niti najmanj cenovno ugodni za naš prostor in povprečne dohodke, še najmanj oderuška ponudba na Obali. Taksi ne sme predstavljat zgolj luksuzne storitve, v kolikor nismo neumni in razumemo poanto zelene bodočnosti na področju mobilnosti. Kritiko posredujem z mirno vestjo, hkrati pa opozarjam, da prenekateri taksisti ali taksistke svoje delo opravljajo profesionalno in etično, a za to ne prejmejo zadovoljivega plačila, kaj šele nagrade. Seveda imam s taksisti tudi zelo dobre izkušnje, ampak treba se je zavedat, da če v določenem poklicu ne obstajajo nikakršni najnižji kriteriji sprejemljivosti, je na takšen način najbolj diskreditiran ravno kakovosten kader, kar ne velja le za področje taksistov. S poraznimi kadrovskimi kriteriji tudi zavoljo nižanja stroška dela se danes srečujemo na vseh področjih.

Logično, da si vsi želimo kakovosten in cenovno dostopen taksi prevoz. Logično, da me veseli možnost digitalne rešitve, ki voznika zavezuje, da me ne nateguje cenovno ali z izbiro poti do cilja. Logično, da si želim izboljšanega nadzora nad delovanjem taksistov in več varnosti državljanov. Logično pa je tudi, da v nobenem oziru ne podpiram zasužnjevanja in razpada temeljnih socialnih kriterijev na področju delovno-pravne zakonodaje. Oprostite, ampak zakaj neki je sploh omogočeno, da bi bil delavec na katerem koli delovnem mestu plačan le dva evra ali celo manj na uro?!

Od kdaj se uresničuje težnja Dušana Šešoka, ki je z neoliberalno surovostjo brez primerjave nekoč javno pozval k ukinitvi zakonsko določene minimalne plače, kar lahko enako velja za pogodbena dela s pavšalno ali urno postavko? Takrat je bil Šešok kolektivno označen za psihopata, ki naj bi izrekel nekaj nepredstavljivo nehumanega. A zdaj smo pa že tam, kjer tovrstne ideje veljajo za dovoljeno predvidevanje možnosti?! Zdaj smo obtičali na točki, na kateri zaradi načrtne odsotnosti ustrezne regulacije in nadzora nad prekarnim delom in nad trgom nasploh levičarji poenostavljeno promovirajo spodbujanje rednega zaposlovanja. Super ideja, ker ne obeta rešitve česar koli. Bodo na primer taksisti bolj zadovoljni, če bodo redno zaposleni prejemali za deseturne delovnike slovensko najnižjo plačo?

Nehajte se norčevat iz nas! Taksisti niso edini na trgu, ki so podvrženi pastem prekarstva! Ranljiva družba, v kateri vlada sistemski kaos, deregulacija trga in porazne socialne razmere bo po logiki stvari lahka tarča domačih in zunanjih plenilcev. Podobno, kot je jasno, da umik ameriških sil iz Afganistana ne pomeni miru in blaginje v bodočnosti Afganistancev. Ekonomska vojna, ki jo nekateri ljubkovalno imenujejo ekonomska “svoboda”, enako predvideva določena naravna primitivna pravila igre plena in plenilca. Kdo je kdo?

Predsednik sindikata taksistov je v očitnem konfliktu interesa, kar je povsem običajna praksa v slovenski divjini. Dejan Jefim je lastnik podjetja Net informatika, ki svoje digitalne storitve monopolno prodaja taksi podjetjem v Sloveniji in Srbiji. Podobno kot Uber profiterji poskuša tudi Dejan Jefim zelo podjetno širit prostor za lasten dobiček brez relevantne konkurence na vidiku. Kot zastopnik domnevnih interesov taksistov nastopa z retoriko in obnašanjem tempirane bombe. Ampak nikogar do zdaj v Sloveniji stanje na področju taksi prevozništva ni brigalo!

Vsaj do prevzema evra v Sloveniji so bile moje izkušnje in izkušnje mnogih s taksi prevozi v vseh ozirih zelo dobre. Kaj se je medtem spremenilo in zanemarilo? Nič posebnega in popolnoma vse. Klasična slovenska poosamosvojitvena zgodba na vseh področjih po spisku. In zdaj, o zdaj, bom poslušala, da odganjanje Uber ponudnika – ptice roparice iz tujine – pomeni neverjeten boj za delavske pravice in celo za neobstoječo kakovostno domačo ponudbo?! Slej ko prej bo prišel pač naslednji “uber” ali pa bomo hlapčevsko zadovoljni z izkoriščanjem domačega “uberja”. Kateremu “uberju” bodo vrata odprta za ropanje potrošnikov in delavcev, bo enako kot do zdaj odločala vladajoča politika s svojevoljnimi klientelističnimi povezavami in apetiti. Po potrebi jim bodo pomagali zavajat in umirjat nategnjene državljane njihovi servilni mediji.

Saj bi izjavila, da toliko bedarij, sprenevedanja in prozornih manipulacij v zvezi z aktualno vojno taksi služb že dolgo nisem požrla s strani “zainteresiranih” politikov, a kaj ko se tovrstne predstave za javnost redno vrstijo, sistemskih socialnih in razvojnih rešitev pa ni na vidiku. Slovenija postaja idealen mali skorumpiran prostor za roparske vojne lobijev, zasužnjeni in vedno bolj siromašni državljani pa ujetniki neoliberalnega molznega laboratorija z vedno ožjim spektrom vere v odrešitev.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 18. 4. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič

9.05.2021

Hecno, kako postaja vedno bolj razgreta družbeno-politična klima v Sloveniji hkrati vedno bolj brezupno dolgočasna. Burni dogodki in odmevi s političnega odra se iz dneva v dan vrstijo. Avtor člankov o notranji politiki v aktualni norišnici res ne bi smel imet posebnih težav z ubadanjem, o kateri temi, ki razburja javnost, bi se razpisal. Izbira je preštevilna. Z vidika preobilja ideološke nesnage, prozornih manipulacij in agresivnih izbruhov blaznosti je seveda ravno preobilje izbire ključen problem. Ob zasičenosti z nepotrebnimi in nekonstruktivnimi problemi pride neizbežno do globoke frustracije ob vsakem poskusu oblikovanja konstruktivne kritične misli ali pobude, čemur sledi brezup in naposled pobeg v apatijo. Klasičen postopek za uvajanje in utrjevanje vsake diktature.

Nobenemu posameznemu izzivu se ni več možno ustrezno posvetit. Današnja stresna novica postane že naslednji dan bivša novica, pri čemer izgubljamo pozornost in nadzor nad nadaljnjim dogajanjem. Zaradi povsem realno zoprnega občutka, da smo potisnjeni minimalno za eno stoletje v preteklost in na raven resne zaostalosti v razvoju pri zmožnosti rabe logike, zaznavanja kontekstov in zadovoljive razgledanosti, je splošna demotivacija za smotrno spopadanje z izzivi, ki bi obetali luč na koncu tunela, zagotovljena. Vse se reducira na boj za osnovne človekove pravice in dosežke. Dosežki skozi zgodovino so v resnici precejšnja sramota za človeški potencial in meje verjetnosti. Predstavljali so zgolj najnižji skupni imenovalec povprečja za vzpostavitev osnovnih temeljev nadaljnjega razvoja intelektualno, socialno in moralno napredne družbe, brez česar je vsaka ideologija kapitala z “vizijo” o gospodarskem in tehnološkem napredku obsojena na disfunkcionalnost.

Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se moramo pri dopolnilnem pouku na osnovnošolski ravni resno ukvarjat z vprašanji in izzivi, ki naj bi jih že davno predelali, ponotranjili in skušali razvijat v pomembnih podrobnostih. Spet razpravljamo celo o vprašanju, ali so “voda, zrak, svoboda” osnovne človekove potrebe, o katerih z razlogom ne bi smeli razpravljat o upravičenosti in posebnem pomenu varovanja za obče dobro. Obup!

Zakaj se moramo torej ukvarjat z ministrom Janezom Janšo, pardon … Andrejem Vizjakom, ki državo ogroža in utruja z domnevnim izjemnim dosežkom pri doseganju političnega kompromisa, kakor se je sam izrazil?! Minister si šteje v čast, ker se je vendarle odpovedal enemu izmed dveh katastrofalno škodljivih zakonov s področja upravljanja z vodnimi viri in zaščite pitne vode. Minister, ki dokaže, da je zamrznjen v času in ujetnik ideološkega kalupa s potečenim rokom, ne more vzbujat osnovnega zaupanja. Predstavlja kvečjemu nevarnost za prihodnost. Mi je minister Vizjak pojasnil, zakaj nas ogroža in utruja? Žal ustreznega novinarskega vprašanja ni prejel in je delno odgovoril zgolj pomotoma kot gost v oddaji Odmevi.

Medtem ko postaja čista in pitna voda v svetu vedno bolj pomemben kapital, nas je Vizjak z izjemno gospodarsko vizijo v slogu TEŠ 6 dolgočasil s plesnivo slovensko frustracijo vojne med ruralno in urbano populacijo. Pač Janšev stereotip pri serviranju izgovorov za svojo neperspektivno in nenapredno politiko. Kazanje s prstom na druge, kako škodljivo so ravnali in koliko izropali. Marsikaj ima Janša v kritiki zlahka prav, a kaj ko nam sam s svojo politiko obeta še bolj bedno prihodnost od daljne preteklosti in sedanjosti. Za zjokat!

Vizjak je pač naštel nekaj za vodne vire potencialno ogrožujočih gradenj in podjetij, ki so se po logiki stvari razrasla po mestih, predvsem v Ljubljani. Tako sveto preprosto je to! Njegov argument se je skliceval na domnevno prikrajšanost ruralnega prebivalstva za dobrobiti mestnega življenja. Pritiskanje na negativne emocije in frustracije ruralne populacije. Poglejte! Meščani imajo bencinsko črpalko in smrad izpušnih plinov pred nosom, vi pa ne! Na juriš!

Kaj minister Vizjak kronično zavedeni in zmanipulirani osrednji volilni bazi SDS obeta? Blagor izjemne kakovosti življenja po vzoru škandaloznega državnega zločina v Anhovem? Medtem ko bi se morali ukvarjat z dodatnimi ukrepi za zaščito naravnega okolja, poostrit inšpekcijski nadzor in sankcije na državni ravni za tovarne, ki povzročajo kakovosti bivanja in zdravju ljudi hudo škodo ter oblikovat temu primerno strategijo podjetništva za varno prihodnost in občo blaginjo, nas minister podcenjuje s floskulami, ki nategujejo čustveno razrvano in zapostavljeno populacijo v prid kapitalističnim zasužnjevalcem. Fuj!

Kaj bi si zapostavljeni, brezposelni in zaposleni zlorabljeni državljani še lahko obetali od že znane Janševe neoliberalne psevdodomoljubne politike v nevarni kombinaciji s komunistično avtoritarno mentaliteto? Obeta se nam ugodnejša davčna politika za prejemnike visokih plač. Saj ni res, pa je. Izgovor?! Zlizana in v zavajanju že davno razkrinkana neoliberalna puhlica:

Privabljamo tuje investitorje in menedžerje, kar naj bi odpiralo nova delovna mesta!

Reševanje ubožnih življenj brezposelnih, pojebanih in prikrajšanih bo kar cvetelo! Pajade! Bi nas lahko poskušali imet še bolj za norca?! To so tisti tragični prizori, ko prebivalci ogroženega naravnega okolja, s katerim se zgolj teoretično tako radi bahamo zavoljo turistične propagande, ker drugega življenja razen občudovanja narave nimamo za ponudit, v grozi pred eksistenčnim kolapsom pljuvajo v lasten krožnik in za drobiž podpirajo na primer projekt Magna! Tuje “investitorje” in podjetnike bomo privabili z razprodajo države in državljanov, z ugodnimi pogoji za ropanje ter z minimalnimi varovalkami in regulatorji v dobrobit blaginje državljanov. Samo še zapletene in rigidne birokratske postopke poenostavimo (kar bi bilo v ustreznem kontekstu nujno in pozitivno), pa se lahko veselimo življenja na domači nerodovitni in onesnaženi grudi, ki bo postalo raj za sužnje tujemu in izdajalskemu domačemu kapitalu. Kako deluje ideja lizanja umazanih podplatov tujim odrešenikom v praksi že zdaj?

Izjemni odrešeniški tuji menedžerji in “investitorji” ravnajo v praksi z nami tako, kot so ravnali tudi v zadnjem primeru prefriganega odpuščanja delavcev. Kar tri tuje družbe – Safilo, Adient in Treves – so zavoljo nepremostljivih izzivov prostega trga med pandemijo napovedale zaprtje tovarn, kar obeta novo bombo brezposelnih. Napoved so izvedli po prejeti državni pomoči za premostitev krize (prosti trg zna bit, heh, tako neprijeten, ko postane neprijeten), ki so znašale posamično preko milijon evrov, ohranitev delovnih mest po razglašeni epidemiji pa ni bil pogoj za dodelitev finančnega darila. Kdo ne bi pobasal milijončkov in počakal z zaprtjem tovarne?

Minister Janez Janša, pardon … Zdravko Počivalšek nam pametno odgovarja, da podjetij pač ne moremo kakor koli prisiljevat, kako naj gospodarno upravljajo s svojimi podjetji. Popolnoma drži! Ko bi vsaj Slovenija premogla gospodarnega ministra za gospodarstvo, ki bi se znal repenčit tudi izven premetavanja državnega kapitala na meji ali čez mejo korupcije in bi med drugim vsaj razločeval navaden papirnat servet od perspektivne podjetniške ideje. Podjetja prejemajo takšne in drugačne v vetru izgubljene subvencije in podpore v vsaki državi, v kateri je oblast le izpostava interesov nenasitnih kapitalistov, ki molzejo davkoplačevalce, skrivajo dobiček po davčnih oazah ter obravnavajo delovno silo zgolj kot večji ali manjši strošek! To je naša prihodnost! To je politika, s katero je Janez Janša oblikoval nezanemarljivo volilno bazo ravno najbolj ranljive populacije na vseh nivojih merjenja stopnje kakovosti življenja. Kako mu je to uspelo? Preprosto. Zgolj s pritiskanjem na negativne emocije s potečenim rokom. Z mantrami o privilegiranih komunajzerjih, prekletih meščanih, zakletih intelektualcih in s patriarhalnim primitivizmom.

Oglejte si film Cvetje v jeseni, ki je na mojo grozo še danes prezentiran kot nekakšen kultni filmski dosežek tega naroda, in vse vam bo jasno. Celoten film je le videopromocija udrihanja po prekletem meščanstvu, zategnjenih izobražencih in domnevni idili takoimenovanega preprostega kmečkega življa. Kleni dedci skozi celotno filmsko prezentacijo vihtijo “koso”, trapajo kozlarije, žrejo in popivajo, žene pa strežejo, trapajo še hujše ganljive kozlarije in kimajo. Vse skupaj je zabeljeno s primerno psihopatološko bolno romanco. Ostarel dedec pride v gvantu iz mesta na vas in opreza za najstnico, ki se obnaša, kot bi bila zaostala v razvoju, na ravni petletnega otroka. Idealna bodoča žena za vsakega patriarhalnega frustriranca. Deklica s kitkami se skriva po kotih, bebavo nasmiha, bosa skače po travnikih in občuduje nadomestnega fotra. Ostarel pedofil je navdušen nad plenom. Tudi on je samo postaran in kosmat otrok, ki hrepeni po spoštovanju in občudovanju. Ko bom velik, bom gospodar!

Pričakovala bi, da se bo ravno predvsem ruralno prebivalstvo takšnemu posmehovanju, podcenjevanju in blatenju burno uprlo! Ampak ne, v Sloveniji že ne! V Sloveniji se na podobnih stereotipih še ta trenutek uspešno hrani močna politična opcija. Prekleti meščani! Prekleti nasprotniki svete preproščine! O, moja gruda! O, ženska, tebe bom vzgojil po svoji meri, da boš kimala in se smehljala kot zadnja budala na travniku do zadnjega diha. To je ideal, v katerem se ostarelemu godrnjavemu bebcu ne bo treba zoperstavljat jezikavi, samosvoji in pokončni ženi. Dobra žena nikoli ne faše treh okrog kepe, mar ne? Ni potrebe. Nam bo predsednik vlade, ki rad razpečuje primitivizme svojih podanikov, razložil, kako to gre.

Dobra žena je pridna, tiho, čveka bedarije, kima kozlarijam gospodarja in seje dobro voljo. Cela vas dobrih fantov in žena hrepeni po gospodarju, ki sužnjem jasno pokaže, kako mu lahko edino služijo, da bi se oni počutili koristni in on pomemben. Ko se gospodarjeve frustracije s časom krepijo, ker spoštovanje slepovernih podanikov brez hrbtenice ni vredno veliko, pa tistim, ki celo nagajajo, po potrebi deli klofute. Vsak primitiven patriarhalec, ki se lahko opira samo na agresijo in položaj, globoko hrepeni, da bi fasal tri na gobec predvsem sam, v konkretnem in metaforičnem smislu. Prav sočustvujem z obupom despota ob vseh dobrih fantih in ženah, ki okrog njega samo mijavkajo, ploskajo, kimajo, jamrajo, hinavijo in se po potrebi zgražajo, a nihče ga ne ustavi pred samim seboj. Res tesnobna usoda gospodarja, ki se lahko opira le na podporo ljudi, ki jih sam spoštovat prav gotovo ne more. Človeka verjetno po dolgotrajnem neuslišanem izzivanju prime, da bi ustavil kar samega sebe z enim poštenim “knockoutom”.

Ne glede na to, ali povprečen državljan doživlja Janeza Janšo v danih razmerah kot vzdržljivega junaka ali nevarnega bedaka, on mimo vseh drvi svojemu cilju naproti. Ni več mlad politik, ravno ostarel in povsem iztrošen pa tudi ni. Čas tiktaka, priložnosti ni na pretek. Nihče se ne more več slepit, da je aktualna vlada v resnem boju z epidemijo. Kaj bi aktualna vlada brez epidemije, kroničnega obsednega stanja, policijske ure in izjemne priložnosti za podtikanje številnih dekonstruktivnih zakonov.

Janezu Janši gotovo godita vsesplošna prepirljivost in čim večji kaos. Odkar je Viktor Orban napovedal vzpostavljanje nove stranke v evropskem parlamentu, ki bi bila za začetek sklenjena s skrajnimi desničarji Poljske in Italije, je Janez Janša brez dvoma še bolj napel mišice proti Evropski uniji. Janez Janša se zaveda predvsem tega, kje ima in kje nima šans za preboj. Ne trudi se očarat tistih, pri katerih šans itak nima. Vlada lahko le družbi, ki misli in deluje, kot bi snemali drugi del filma Cvetje v jeseni. Nima več veliko časa, da bi iz Slovenije ustvaril deželo, ki bi ji lahko vladal. Višegrajsko politično zavezništvo je njegova edina možnost in če se ji pridružijo še italijanski nostalgiki po fašizmu, toliko bolje. Počasi se oblikujeta dve Evropski uniji. Kam skuša porinit Slovenijo Janez Janša, res ni zahtevno vprašanje. Janez Janša preprosto divja na vse ali nič.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 4. 4. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »